Dolgo napovedovana in opevana ukrajinska ofenziva se je po pol leta končala z ukrajinskim polomom. Prodor je bil na območjih, kjer so Ukrajinci celo imeli nekaj uspeha, le nekaj kilometrov globok. Nikoli niso bili blizu temu, da bi zavzeli kakšno strateško bolj pomembno rusko utrdbo, ali da bi se prebili do Azovskega morja in pretrgali kopenski most do Krima. So pa žrtvovali ogromno vojakov in tehnike.
O izgubah je težko razpravljati, ker Ukrajinci in Rusi le teh ne obešajo na veliki zvon. Ruski obrambni minister Sergej Šojgu je sicer povedal, da bi naj Ukrajinci v času svoje velike ofenzive izgubili 125000 vojakov in 16000 kosov tehnike. To bi pomenilo čez 600 izgubljenih mož na dan. Če je temu res tako, ne vemo, so pa posnetki pokopališč polnih ukrajinskih zastav povedni. Po drugi strani veliko takšnih posnetkov iz Rusije ni. Prav tako vedno bolj vidimo prisotnost žensk in starcev v vrstah ukrajinske vojske, kar že kaže na težave pri mobilizaciji.
Rusi na drugi strani nimajo takšnih težav. Namestnik predsednika varnostnega sveta Rusije Dmitrij Medvedjev je včeraj sporočil, da je bilo od začetka letošnjega leta v pogodbeno vojaško službo ruskih oboroženih sil sprejetih več kot 452 tisoč ljudi. Rusi so lani mobilizirali čez 300000 mož, kdo ve, koliko je še tihe mobilizacije. Ruski predsednik Vladimir Putin je medtem izdal ukaz o povečanju števila pripadnikov oboroženih sil za 15%. Ruska vojska se krepi. Tudi ruska orožarska industrija prehiteva svoje zahodne nasprotnike in to se vidi na frontah, kjer rusko topništvo presega sposobnosti ukrajinskega, vedno več pa je tudi brezpilotnikov. Pomoč Severne Koreje in Irana seveda ni mogla biti tako velika, da bi odtehtala vso industrijsko moč kolektivnega zahoda, a nekaj je je bilo.
Ruski pritisk na fronti se počasi krepi. V okolici Bahmuta, ki ga je z veliko truda vzel Wagner, počasi znova prevzemajo nadzor nad izgubljenimi ozemlji. Stiskajo klešče okoli Avdeejevke, mesta utrdbe blizu Donecka. Končno je padla Marinka, še eno povsem razrušeno mestece, kjer so se Ukrajinci borili za vsak meter. Napadov je vedno več, a občutek je, da kladivo še vedno ni padlo z vso silo in da mogoče tudi nikoli ne bo. Rusom se nikamor ne mudi, Ukrajina in z njo kolektivni zahod so tisti, ki jih ta vojna vse bolj izčrpava. To se seveda vidi tudi na gospodarskem področju. Ukrajinci brez zahodne finančne pomoči ne morejo vzdrževati svoje države, medtem pa se številne zahodne države soočajo z gospodarskimi težavami. Rusko gospodarstvo medtem raste, ruski oligarhi so vedno bolj bogati, za oborožene sile se namenja rekordne vsote, to pa nima nekega negativnega vpliva na življenje povprečnih državljanov.
Zahodni propagandni stroj je medtem že zdavnaj preusmeril pozornost na druge teme, ker je pač jasno, da je vojna izgubljena. Tistim, ki jih vse skupaj zanima, je vseeno na voljo dovolj komentarjev in pričevanj, ki kažejo na slabo stanje. Zavedanje, da bo treba sesti za pogajalsko mizo, drugače bo vse samo še slabše, je vedno močnejše. Tu je seveda problem, da so Rusi v vedno boljšem položaju in bodo tudi vedno več zahtevali. Spet, nikamor se jim ne mudi. Problem je tudi, ker je še vedno dovolj politikov in novinarjev in mnenjskih voditeljev na zahodu, ki ne morejo priznati poraza. Za Ukrajince jim seveda ni mar, tako ali tako so ti vedno bili le priročno sredstvo, je pa hudo ranjena njihova samopodoba.
Kljub temu, da se ruski pritisk krepi in imajo Ukrajinci vedno hujše težave, to bržkone še ne pomeni, da bo vojne kmalu konec.
Jinov svet 