Vsake toliko naletim na nekaj, kar zamaje moje predstave. Pa nisem najbolj naiven, ko gre za zgodovinske pripovedke o svetu. Preprosto vzamem na znanje in se s tem ne ukvarjam več. Ena takšna je tista, da je ruski car Ivan IV. ubil svojega sina. V navalu besa, verjetno z nekim težkim predmetom.

Zakaj sem vedno tako mislil? Zaradi slike Ilje Repina.

Slika je, vsaj meni se zdi tako dobro. Izžareva vso tragiko trenutka, čustva podivjanega očeta, ki je spoznal, kaj je storil. Da ja kakšen vladar ubil svojega lastnega potomca, seveda ni nič nenavadnega. Se je dogajalo.

Toda, vse skupaj je laž. In kar je zanimivo, glede na to, da sem napisal nekaj tekstov za Russia Beyond, tega niti opazil nisem.

V sovjetskih časih so strokovnjaki uspeli dokazati, da je bil carjevič Ivan zastrupljen. Leta 1963 je bila v moskovskem Kremlju odprta njegova in očetova grobnica, da bi s tem potrdili teorijo o zastrupitvi. Znanstveniki so v kosteh tako očeta kot sina odkrili prisotnost visoke koncentracije olj. Iz tega sledi, da je carjevič Ivan umrl zaradi zastrupitve – prav tako, kot njegov oče Ivan Grozni.

Izkazalo se je, da Ivan IV. ni zastonj imel preganjavice. Njemu in vsem okoli njega so nenehno stregli po življenju.

Ivan IV. ali Grozni po naše, kar spet ni najbolj primerna oznaka, je dobil status maničnega diktatorja, ki je v strah in trepet, z umori in mučenji, vladal tedanji Rusiji. Toda, v resnici ni bil nič kaj hujši kot številni njegovi evropski sodobniki, katerim potem ne dajemo nazivov pošastni ali demonski, čeprav bi jim lahko. Kakšen Henrik VIII. pride na misel. Pa ne zaradi vseh njegovih žena. Ivan IV. je bil kljub vsem svojim napakam in zločinom, tudi manj pretresljiv za svoje podanike, kot veliki car in kasneje imperator Peter. Ta je v rusko zgodovino zapisan z zlatimi črkami, a tega, da je divje odločno, ne glede na žrtve, izpeljal svoje reforme in potolkel takratno vojaško velesilo, Švede, ni mogoče spregledati. Zaradi njega je umrlo veliko več ljudi. Iz močvirja dvigniti novo prestolnico Sankt Peterburg, tudi ni bil mačji kašelj in je kot podvig terjal ogromno število življenj.

Saj veste, kako vsak dan hodite po isti ulici, potem pa naenkrat opazite nekaj novega v izložbi trgovine, ali na fasadi stare stavbe, in se vprašujete, ali je to bilo že vedno tam. Tako nekako je s tem. Ne smemo se niti zadovoljiti s preprostimi odgovori, ampak je vedno bolje posvetiti nekaj časa temu, kar mislimo, da vemo. Še en dober primer so recimo Potemkinove vasi, izraz, ki ga tako radi uporabljajo politiki in novinarji, čeprav ob tem ne vedo, da gre za laž.