Tomaža Mastnaka so v imenu boja proti dezniformacijam ali obrambe svobode govora, ali kakorkoli se temu v teh časih reče, odstranili z Dnevnika. Imel ja pač svoje mnenje o vojni v Ukrajini, o Covidu-19 in tega ne smeš imeti. Še sreča, da imamo možnost alternativne poglede brati na spletu. Za zdaj.

Njegov zadnji zapis za Sanje lahko samo podpišem. Poanta njegovega zapisa je, mislim, njegova kritika mednarodne ureditve, kakršno so ustvarile ZDA.

Sklicevanje na humanitarno pravo med genocidom je izničevanje prava. Do sem je pripeljalo uveljavljanje tako imenovanega »rules based international order«, se pravi mednarodne ureditve, ki temelji na pravilih, ki jih v imenu Zahoda postavlja režim v Washingtonu, in na prepričanju, da so ti, ki ta pravila postavljajo, nekaj izjemnega, boljši od drugih, večvredni, nad drugimi, nad zakonom, skratka, nadljudje. Ta pravila so uveljavljali na račun mednarodih zakonov, mednarodnega prava, in na genocid, ta vrhunec brezpravnosti in brezzakonja, lahko gledamo kot na logični korak naprej.

Tu je bistvo problema. Ves kolektivni zahod prisega na mednarodno ureditev, v kateri veljajo ena pravila za ZDA in druge za preostanek sveta, ob tem pa se pretvarjajo, da temu ni tako. Seveda preostanek sveta to dobro vidi. To je tudi razlog, zakaj izolacija Rusije ni uspela. Zdaj, ko smo priča masakru v Gazi, je to še mnogo težje doseči, saj povprečen prebivalec globalnega juga vidi, da so Izraelci v dveh mesecih vojne pobili več civilistov, kot Rusi v dveh letih. Pa je Ukrajina mnogo večja država.

Mastnak si postavlja vprašanje, zakaj se naš predsednik vlade do vojne v Gazi obnaša tako dvolično, da recimo govori o izraelskih talcih, palestinskih pa niti ne omenja.

Da ne bo nesporazuma, zajemanje talcev seveda je nedopustno, a tu gre za to kričečo asimetrijo, za zloglasna dvojna merila, ko trpljenje enih šteje, trpljenje drugih pa ne, ko so zločini enih dopustni, odgovor drugih nanje pa ni.

Moje osebno mnenje je, da imamo v večini zahodnega sveta opravka s kompradorskimi elitami. Jasno je, da je center moči v Washingtonu in da se mu vse podreja. Včasih odkrito, drugič z zadržki, a rezultat je enak. Kompradorske elite se nočejo zameriti gospodarju, da jih ta ne bi odstranil, še več, čutijo se del imperija in v tem vidijo koristi zase. Kaj jim potem mar Palestinci? Nekaj solz bodo mogoče že potočili, ampak to je tudi vse.

Kot piše Mastnak:

Nič niso naredili, da bi se genocid preprečil. Nič ne naredijo, da bi se ustavil, prenehal. Želijo si le, da bi Izrael izvajal svoj genocid skladno z mednarodnim humanitarnim pravom. Želijo si, da bi bil izraelski genocid »sorazmeren«. Sorazmeren s čim? Namesto da bi genocid kategorično zavračali, ga kvantificirajo. Iščejo pravo mero genocida.

Zadnja epizoda vojne proti Palestincem se vleče že več kot dva meseca. Palestince počasi izrinjajo. Zdaj smo v fazi, ko se že odkrito govori o etničnem čiščenju na območu Gaze. Seveda tudi na Zahodnem bregu rastejo izraelska naselja in Palestinci imajo vedno manj prostora. Zdi se, da je to nekaj, kar je večina kolektivnega zahoda že zdavnaj sprejela in zdaj želi le, da ob tem ne bi bilo preveč kričanja. Še sreča, da živimo v času, ko se informacije bliskovito širijo. Vsak ima telefon in lahko snema in tako vidimo, kakšna je v resnici izraelska operacija. Pred nekaj desetletji bi nam iz tv ekranov nenehno bobnelo, da se izraelske obrambne sile uspešno upirajo islamskim teroristom. Nobenih poročil o civilnih žrtvah med Palestincev ne bi videli.

In tu je seveda naslednja velika nevarnost. Tomaž Mastnak je na svoji koži spoznal, kaj pomeni čiščenje drugače mislečih. Polona Frelih tudi. Kaja Sajovic še k sreči še drži. Slišimo namreč vedno več mrmranja, da je treba regulirati ‘influencerje’. Jasno je, da tradicionalni mediji, povezani s takšnimi in drugačnimi političnimi elitami nimjao več velikega dosega, da jih presegajo navadni posamezniki, ki potem s svojimi zapisi, fotografijami, posnetki kvarijo uradno propagandno sliko. Sami sebe so torej ti veliki, a propadajoči mediji že očistili, toda vpliva na javnost imajo vseeno vedno manj. Bati se je torej vedno hujše cenzure, torej tega, da Tomaža Mastnaka ne bo mogoče brati drugače, kot v ilegalnih knjižicah, ki si jih bomo delili med seboj. Kar bomo tudi počeli, seveda.