Izvirni greh leži pri predsedniku vlade. Njegova obljuba sodnikom in tožilcem, da bodo kmalu deležni višjih plač, je priletela iz praznega prostora. Robert Golob se ni posvetoval s svojimi sodelavci, drugače bi vedel, da ni mogoče kar tako na pamet in na hitro urediti tega problema. To se zgodi, ko predsednik vlade ne pozna delovanja sistema, kateremu načeljuje. Država pač ni podjetje.

Danes se je na odločitev Slovenskega sodniškega društva, da bodo med 10. in 24. januarjem sodniki opravljali le nujne zadeve, odzvala ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan. Sodnike je pozvala, naj počakajo, češ da bo odločitev ustavnega sodišča, po kateri je treba urediti plače, uresničena. Le da ne takoj. Treba bo čakati na konec pogajanj z javnim sektorjem. Tako je povedala:

Zato se je vlada zavezala, da bo pripravila celovito rešitev plač v javnem sektorju in da ne bo sklepala separatnih pogovorov s posameznimi poklicnimi skupinami. To ne pomeni, da odločitev ustavnega sodišča ne bo izvedena, ampak bo izvršena, žal, z zamikom, ker do dogovora s sindikati javnega sektorja, ki bi vodil v rešitev plačnega sistema, še ni prišlo.

Nazaj k izvirnemu grehu. Da, problem plač se lahko rešuje le v celoti, ampak očitno tega predsednik vlade tedaj, ko je obljubljal happy end, ni vedel. Te svoje napake seveda ne bo priznal. Javni sektor je obsežen organizem in reševanje posameznih delov bo privedlo do še hujših nasprotij in še večjih zahtev. Rešitev mora biti za celoto.

Problem tukaj je seveda v tem, da vlada očitno zavlačuje pogajanja s sindikati javnega sektorja, ker čaka, da inflacija požira plače zaposlenih. Medtem se napetosti povečujejo in problemi stopnjujejo. Slabe plače odganjajo kvalitetne kadre in slabijo delovanje celotnega sistema. Nekaj, česar vladni predstavniki očitno ne razumejo, ali pa v nekaterih primerih dobro razumejo, a jim je v interesu, da je škoda čim večja. Recimo v zdravstvu, kjer je na delu postopna privatizacija, saj bo čez nekaj let takšnih trendov preprosto samomorilsko, če boste kot pacient čakali na obravnavo v javnem zdravstvu.

Prav zaradi tega ne morem resno jemati besed pravosodne ministrice, češ naj sodniki pomislijo na sodno osebje, ki ima mnogo nižje plače.

Nekoliko obžalujem, da sodniki in sodnice, ki sicer upravičeno izražajo svoj srd in razočaranje ter pričakovanja, v preteklih dneh niti z besedico niso omenili svojih sodelavcev. Tistih, brez katerih ne morejo izvajati svojega poslanstva, to je sodnega osebja, ki ves ta čas tiho opazuje, kako se na plečih ljudi v sodnih postopkih in brez omembe njih kot najslabše plačanih skupin v sodstvu skuša sedaj že skoraj agresivno uveljaviti pravice zgolj enih. Sodni sistem tvorijo vse poklicne skupine, ki v njem delajo, in za vse si moramo prizadevati na enak način.

To je preprosto grdo. Niso sodniki tisti, ki so sodno osebje spravili v položaj, da jih je ogromno na minimalni plači ali tik nad njo. Krivda leži drugje. Krivda leži tudi pri vladi, ki, kot že rečeno, zavlačuje pogajanja s sindikati javnega sektorja. Tukaj smo priča manipulaciji, ki je pri nas sicer zelo pogosta. Ko je treba, se s prstom kaže na tiste z najmanj, čeprav je le malokomu zanje mar. So pač dobri kot sredstvo za dosego cilja, v tem primeru za pritisk, ki bi naj povzročil razkol znotraj sodišč.

Vlada Roberta Goloba je imela dovolj časa, da sklene pogajanja s sindikati javnega sektorja in tudi, da uresniči odločbo ustavnega sodišča in zviša plače sodnikom. Na neki točki ni več mogoče z razumevanjem gledati na obljube, da pa enkrat v neki nedoločeni prihodnosti rešitev bo. To se seveda pozna tudi na javnomnenjski podpori vladi, ki počasi kopni.