Gibanje Svoboda počasi polzi v nepomembnost. S tem tempom bo že na naslednjih parlamentarnih volitvah Robert Golob imel velike težave, da se sploh prebije v Državni zbor, če se bo pojavila konkurenčna instant stranka z novim velikim voditeljem, ki bo prepričeval volilni bazen nekdanje Drnovškove LDS, torej volivce, ki se tako radi zagrejejo za nove obraze, a jih kasneje tudi zelo hitro zavržejo.

Evropske volitve junija letos so še druga zgodba. Gibanje Svoboda je še vedno prva stranka leve sredine, a tudi tu se že pojavljajo hude težave. Namreč, niso sposobni prepričati kakšnega težkokategornika, da bi jih zastopal. Predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, bi že lahko bila dober prvi obraz. Nekateri jo sovražijo, a dovolj je tudi takšnih, ki jo obožujejo. Pritegnila bi pozornost. Anti-Janša koalicija v volilnem telesu bi se lahko poenotila okoli nje. A Urške ne bo. Ne bo niti Marte Kos, ki je sicer že leta 2022 izstopila iz stranke. Politika je ne zanima več. Tako trdi. Tudi ona bi lahko bila prepoznavni obraz Gibanja Svoboda, a to ne bo. Še celo evropski poslanec Klemen Grošelj je umaknil soglasje kandidaturi za evropskega poslanca, ker ni bil zadovoljen, da ga je stranka na svoji listi postavila na zadnje mesto, kar seveda pomeni, da se je odrekla njegovim uslugam.

V soboto je Gibanje Svoboda na svojem festivalu stranke predstavilo kandidatno listo, katere nosilec naj bi bil direktor postojnske porodnišnice Aleksander Merlo. Vsekakor človek, ki še mora delati na prepoznavnosti.

Gibanje Svoboda ima velike težave. S kadri. S padajočo podporo, ki je posledica neizpolnjenih obljub. Recimo, sodniki in tožilci jih bodo že težko podprli, potem ko so prejeli tisto sijajno obljubo o nekaj sto evrih višjih plačah, končali pa z zavlačevanjem, ki se še kar ne konča. Tudi drugod po javnem sektorju se nabira nezadovoljstvo. Ljudje čakajo, kdaj bo že plačna reforma in se jim za malo zdi, da bodo prejeli uskladitev z inflacijo, ki bo nekaj čez 3%. Hecna ta inflacija, ki je za javne uslužbence tako nizka, da delna uskladitev prinese le nekaj nad 3%. Tudi z zdravstom je križ. Že res, da večina državljanov ne podpira zdravniških zahtev, za katere meni, da so pretirane, ampak vlada, ki tako dolgo ne zna presekati tega gordijskega vozla, si pač ne bo pridobila simpatij. Na neki točki si državljan začne postavljati vprašanje, če mogoče s kakšno drugačno vlado ne bi bilo bolje. Seveda, Gibanje Svoboda je s predsednikom vlade središče te vlade in zaradi tega tudi najbolj na udaru.

Potem je tu še zunanja politika. Del leve baze je vladi zameril odnos do vojne v Ukrajini in podporo skrajnemu nacionalističnemu režimu v Kijevu. Še večji del leve baze se jezi zaradi izraelskega divjanja v Gazi in na Zahodnem bregu. Vsi ti bodo na dan volitev ali ostali doma, ali pa podprli alternativo, ki je že zdaj trn v peti vladajoči politiki in medijem in povzroča pravo paniko.

SDS problemov s svojo volilno bazo nima. Pridno dela na njihovi mobilizaciji, zaradi česar bo tudi dosegla dober rezultat. Stranke vladne koalicije, predvsem Gibanje Svoboda, so v slabšem položaju. Bojijo se lahko poloma. Strah pred Janšo in pred ruskimi agenti jim bo bolj malo pomagal, ker večini državljanov se Evropski parlament zdi zelo daleč in bitka za stolčke pač le bitka za stolčke. Veliko je zamer, razočaranja, strahu pred Janšo pa pač ni, ker zmaga SDS na evropskih volitvah za razmere znotraj Slovenije nič ne pomeni. Še manj sreče bo z lovom na ruske agente. Podtikanje Janši in SDS-u, da so zavezniki Putina, niti enega podpornika SDS-a ne bo prepričalo, da mu odtegne podporo. Po drugi strani bo na levici marsikdo podprl alternativo, ker ne prenese vojnega hujskaštva in se mu napadi na vse, ki ne ponavljajo ukrajinske propagande, zdij smešni, če ne že grozljivi in nevarni. Torej Stevanovića, Lipuščka, Tomićevo. Četudi tej alternativi ne uspe preboj v Evropski parlament, pa lahko strankam na levem delu političnega prostora odnese ravno dovolj odstotkov, da jim s tem zada boleč poraz.

To ne pomeni, da bo Gibanje Svoboda na evropskih volitvah ostalo pred zaprtimi vrati. Je pa čisto mogoče, da bodo vse stranke vladajoče koalicije dosegle zelo slab rezultat. Govorimo o dveh, treh poslancih od devetih, ki so na voljo. Resnici na ljubo, bi za te stranke štiri poslanska mesta bil ogromen uspeh. Predvolilna kampanja bo še kako pomembna in lahko marsikaj spremeni, a za zdaj Gibanju Svoboda, in tudi drugima dvema strankama vladajoče koalicije, slabo kaže.