Oni dan se je kandidatki za evropsko poslanko na listi stranke SDS zgodil ‘lapsus.’ Tako se namreč po novem reče temu, da poveš resnico, ki ne ustreza usmeritvi stranke, kateri pripadaš in potem moraš popraviti škodo.
Karin Planinšek, mlada kandidatka SDS, je podprla sankcije proti Izraelu, ker ta krši mednarodno pravo, kar se tiče ofenzive na Gazo. Logično, mar ne?
Stranka misli drugače. Drugače mislijo tudi glasni podporniki stranke, ki goreče podpirajo Izrael in ne vidijo nič strašnega in napačnega v izraelski genocidni politiki. Zanje je to vse normalno. Da bi kdo uvajal sankcije proti Izraelu? Pa saj to lahko samo teroristi in podporniki Hamasa mislijo. Kaj je potem Karin?
K sreči za Karin je potem, ko je povzročila veliko hude krvi, svoje besede označila za lapsus in dobila odpustek od samega šefa. Naj ji bo lekcija za prihodnjič, da mora paziti na svoj jezik. Treba je govoriti le to, kar dopušča partija.
Seveda so se iz tega takoj začeli norčevati nasprotniki stranke SDS. Pa se ne bi smeli. Marsikdo bi se moral pogledati v ogledalo. Namreč, tako kot SDS, deluje večina politike pri nas. Vsi so zgledno postrojeni v svojih partijskih vrstah in ponavljajo drug za drugim, vsaka klica drugačnega razmišljanja je v kali zatrta. In vsi vedo, da je temu tako. Nekaj napačnih besed in vrata se začnejo zapirati. Postaneš sumljiv. A da Ruse podpiraš? A da se ti vsa woke kultura zdi malo prismuknjena? Kaj pa si, fašist? In že letiš. Letijo pa novinarji, politiki, navadni državljani. Vedno več je tem, pri katerih je bolje biti tiho, kjer se raznolikosti ne dopušča, kjer se drugačno razmišljanje kaznuje.
Ljudje se temu prilagodijo. Ok, si mislijo, tega ne smem reči, to moram, tega moram sovražiti, tega kovati v zvezde, to lahko gledam in berem, iz te glasbe se moram norčevati in tako dalje. Posledica je ogromno dvoličnosti, ampak kaj se more, če pa so drugače posledice lahko dramatične.
Jinov svet 