Gruzija je postala novo bojišče za totalno dominacijo kolektivnega zahoda nad državami na ruski periferiji. Uradni razlog je zakon o tujih agentih, ki ga zahodna politika in mediji imenujejo kar ‘ruski zakon’, a ni nič drugega kot kopija podobnega ameriškega. Gruzija je domovanje prav neverjetnemu številu nevladnih organizacij, ki se večinoma financirajo iz tujine in to ni preveč všeč gruzijski vladi. Ne, da bi te organizacije prepovedovali, radi bi, da se vidi, kdo vse in s kakšnimi vsotami je podprt iz tujine. Jasno da temu srdito nasprotujejo prav tisti, ki se tako financirajo, ob strani pa jim stojijo zahodne države. Zanimivo je, da bi takšen zakon zadeval tudi rusko financiranje, ki ga pa v resnici ali ni, ali ga je izredno malo.

To ni spopad med Rusijo in kolektivnim zahodom, kakor bi ga radi predstavili nasprotniki gruzijske vlade in njihovi tuji sponzorji. Pa vendar je vse skupaj tako predstavljeno, tako da celo nasprotniki kolektivnega zahoda zdaj podpirajo gruzijsko vlado. A tu je en velik problem. Kaj sploh zagovarja gruzijska vlada? Kdo to ve? Je komu sploh mar?

V Gruziji ni veliko simpatij do Rusije. Vladajoče sile si želijo pridružitve k Evropski uniji. Razlika med njimi in opozicijo je le v tem, da z zahodnim denarjem podprte organizacije nočejo transparentnosti in da so očitno še kako pripravljene svojo domovino žrtovati podobno, kot so jo žrtovali Ukrajinci. Gruzijska vlada tega noče. Če bi Gruzija postala še ena fronta v spopadu med kolektivnim zahodom in Rusijo, bi lahko ta država postala naslednja Ukrajina, vsi pa vemo, kako je z Ukrajino. Del ozemlja je zdaj pod ruskim nadzorom, pokopališča so polna padlih ukrajinskih vojakov, gospodarstvo je povsem odvisno od zahodne pomoči, milijoni so pobegnili. Kdo pri zdravi pameti bi si tega želel?

Nekaj podobnega se dogaja z Orbanovo Madžarsko. Težko bi rekli, da je Orban Putinov zaveznik, a kot takšnega ga predstavljajo njegovi nasprotniki. V resnici se Orban zaveda nevarnosti, rad bi mir, politiko odprtih vrat do Rusije in delno je zagotovo na delu tudi ukrajinski šovinizem do madžarske manjšine. Posledično je v črno belih predstavah nekaterih prav Viktor Orban postal vzgled dobrega politika, čeprav bi se dalo kakšno reči o njegovem slogu vladanja in vrednotah, ki jih zastopa. Če se v tem primeru kaže za mirovnika, to še ne pomeni, da ga je mogoče podpirati pri vsem, kar počne. Že njegova stališča do tragedije v Palestini bi lahko bila poučna.

Skoraj pri vsem se ljudje razdelijo na dve skupini, ki srdito nasprotujeta ena drugi. Nastajajo zavezništva, pogosto prav posrečena in na nek način ne preveč logična. Zahodni liberalec bo tako podpiral skrajnega ukrajinskega nacionalista, zahodni socialist bo v Putinovi oblasti videl primer dobro delujočega političnega in gospodarskega sistema. To se zgodi zaradi nekih drugih prioritet. Zahodni liberalec v svoji srditi rusofobiji ne gleda na naravo svojih zaveznikov, prav tako zahodni socialist vidi le zahodni imperializem in se potem rad poistoveti z njegovimi nasprotniki. A stvari vsekakor niso tako preproste. No, zahodnih socialistov, ki bi podpirali Putina tako ali tako ni veliko, še več, zagovorniki agresivne politike do Rusije radi vsakogar, ki izkazuje vsaj nekaj zdrave kmečke pameti in si želi miru, označujejo za Putinovo peto kolono. Kar je seveda zgrešeno in neumno in daleč od resnice.

Če se vrnemo k Gruziji, bo zelo zanimivo opazovati razplet drame. Smešno pri vsem skupaj je, da bi prav zahodni pritisk lahko gruzijsko vlado, elito in množice, ki jo podpirajo, potisnil v ruski objem. Ne zaradi tega, ker bi si to intimno želeli, ampak ker jim nič drugega ne bi preostalo.