ZDA in Rusija sta v Ankari prvega avgusta izvedli veliko menjavo vohunov in podobnih kalibrov.
Nič posebnega se ni zgodilo. Kakor v prejšnji hladni vojni, tudi tokrat obstajajo kanali med obveščevalnimi službami zahoda in vzhoda in rezultat je tokrat izmenjava, v katero je bilo vključenih osem ljudi na zahodni strani in šestnajst na ruski. Med temi sta bila tudi dva vohuna, ki so ju prijeli v Sloveniji, Artjom in Ana Dulceva, kakor tudi likvidator, ki je sredi Nemčije odstranil čečenskega terorista in vojnega zločinca. Na drugi strani so se predvsem predstavniki zahodnih medijev razveselili osvoboditve novinarja The Wall Street Journala Evana Gershkovicha, ki je v Rusiji pod krinko novinarskega dela izvajal vohunsko delo.
Vse države vohunijo in nekatere počnejo še kaj mnogo hujšega. Mogoče v tej druščini izstopa Vadim Krasikov, ki je leta 2019 v Berlinu ubil nekdanjega čečenskega upornika, ki ga v Rusiji obtožujejo mučenja in ubijanja ruskih vojakov. To je seveda na povsem drugi ravni, kot recimo navadni vohuni, kakršna sta v Sloveniji prijeta zakonca ali Gershkovich.
Kljub temu so ga Nemci izpustili. Jasno je, da je ukaz prišel iz Washingtona in enako se je zgodilo tudi v Sloveniji. Sateliti pač ne odločajo, sateliti izpolnjujejo ukaze.
Vsekakor je ta izmenjava med številnimi zahodnimi rusofobi povzročila veliko nelagodja. Tu je namreč primer pogajanj med odločevalci v Moskvi in v Washingtonu, dokaz, da v ozadju poteka komunikacija in so možni dogovori. Če je to možno pri izmenjavi vohunov, potem je mogoče možno tudi glede usode Ukrajine.
Seveda neposredne povezave med izmenjavo vohunov in mirovnimi pogajanji o usodi Ukrajine ni. Vojna se nadaljuje, Rusi počasi napredujejo, Ukrajinci so v vsak dan slabšem položaju, ves kolektivni zahod pa ima na voljo vedno manj čudežnih orožij in čisto navadnega streliva. Čeprav Rusi signalizirajo pripravljenost za pogajanja, nič ne kaže, da bi se bili pripravljeni poceni prodati. Vsak dan lahko namreč zahtevajo nekoliko več. Na drugi strani je na zahodu še vedno veliko zaslepljenih politikov in novinarjev, ki tega nočejo priznati, ki sanjajo o veliki zmagi in uničenju ruske države in ki si želijo dodatnega zaostrovanja. Ti ljudje hočejo zid, hočejo nepopustljivo konfrontacijo, nikakor pa nočejo pogajanj. Niti, če gre za izmenjavo vohunov, tujih agentov, disidentov ali celo likvidatorjev. V tem namreč vidijo popuščanje in mislijo, da nasprotnik s tem samo pridobiva.
In potem je tu še groza morebitnega Trumpovega prihoda na oblast v ZDA. Trump hoče vojno v Ukrajini končati, da bi se lahko preusmeril na Bližnji vzhod in na Kitajsko. Ob tem je pripravljen Ukrajince prisiliti v priznanje teritorialnih izgub. Evropejci tu ne morejo nič, ker so sami šibki in Trump lahko tudi njih preprosto prisili v izpolnjevanje ukazov. Če bi se Evropejci drznili upreti, bi jih hitro doletele zelo boleče posledice in večji del evropskih vladajočih elit tega ne bi preživel. Hja, to se ti zgodi, če se narediš povsem odvisnega od imperialnega centra.
Jinov svet 