Pravzaprav je dolgočasno, s kakšno ihto se zahodna politika in mediji lotevajo dogodkov v Venezueli, kjer kljub sankcijam, ki so močno prizadele venezuelsko gospodarstvo in močni podpori opoziciji, ne uspejo zamenjati socialističnega režima.

Maduro je predsednik, tudi če ga nobena zahodna država ne prizna.

Nenehno se meče dvom na demokratičnost venezuelskih volitev, a mogoče bi trebalo z rezervo jemati poročila iz držav, ki mirno gledajo, kako se pred našimi očmi v Gazi izvaja genocid nad Palestinci in ki z vedno bolj totalitarnimi prijemi želijo zajeziti nestabilnost, ki se razrašča po zahodnem svetu.

Saj tudi ni pomembno. Pomembno je to, da so v Venezueli oborožene sile sestavljene iz ljudi iz nižjih slojev in so zaradi tega interesno privržene socialistični vladi in tudi to, da so množice, ki podpirajo socialistični model, dobro organizirane in so se sposobne mobilizirati in v velikem številu priti na ulice in trge. Teh množic zahodni mediji večinoma ne prikazujejo in vso pozornost usmerjajo na proteste privržencev opozicije. Toda, dokler je na drugi strani prav tako velika množica, je nasilni državni prevrat že težko izvesti. Prav to je tisto, kar si želijo predstavniki opozicije in njihovi tuji podporniki. Demokracija tu nima nič, gre le za obvladovanje pomembne države z velikimi naravnimi viri.

Je že presenetljivo, da se socialistična oblast lahko obdrži kljub neprizanesljivm sankcijam, katerih cilj je bilo tako zelo poslabšati razmere v Venezueli, da bi se večina postavila proti oblasti, ali vsaj kapitulirala ob vsej zadani bolečini. Na tak način bi se potem na oblast povzpeli prijatelji Washingtona. Mogoče je razlog v tem, da revni sloji vedo, da s kapitulacijo in spremembo režima zanj ene bo nič boljše, le bogati in srednji sloj bosta uspevala, medtem ko bodo njim vzeli vse, kar imajo. Seveda o tem zahodni mediji ne bodo več poročali, ker so navajeni, da izginejo vse ljudi, s katerimi se ne strinjajo in jim niso potrebni.

Mimogrede, kje je Juan Guaido? A mogoče Miro Cerar kaj ve?