Projekt nove jedrske elektrarne je dober primer tega, kako se celo v primeru, ko je večina politike poenotena, najde dovolj močna skupina ljudi, ki nasprotuje. In to glasno. Jezno. Sovražno. ‘Ne boste nam kradli,’ vpijejo! Bolje, da uvažamo elektriko!’ In tako naprej.

Če mislite, da je samo z jedrsko energijo tako, se motite. Skoraj povsod je tako. Nikjer ni mogoče najti popolnega soglasja, vedno je kdo proti. Da, nimamo enoumja. Vsak lahko pove svoje mnenje. Nasprotuje. Toda, če bomo vse blokirali, napredka seveda ne bo. Bo le počasno propadanje. Nekdo torej mora odločiti in povoziti voljo manjšine. Drugače ne gre.

Mislili si bi, da je to še najbolj pošteno narediti na referendumu, kjer bo ljudstvo samo odločili o svoji usodi, a zdaj smo že pri tem, da niti referenduma ne bi smelo biti, ker je ‘ljudstvo neinformirano.’ Na kratko, zabito. Ker ne misli tako, kot glasni nasprotniki gradnje jedrske elektrarne.

Nočemo velikih energetskih projektov, ker nam bodo vse pokradli. Nočemo industrije, ker onesnažuje okolje. Nočemo smeti, naj jih ima kdo drug. Nočemo opravljati ne preveč privlačnih del, naj to počnejo migranti. Kako bomo končali, če se bomo uklanjali takšnim kritikam? Vse bomo stavili na tujino, na uvoz. Zakaj bi pa si mi mazali roke, saj bo za nas kdo drug vse postoril. Ukvarjajmo se raje s čim, kar prinaša veliko denarja in ne zahteva veliko dela. Tako gre ta logika. Logika Onlyfans, kjer se prodajamo in nič resnega ne proizvajamo. Še čudno, da nam je ob takšni miselnosti uspelo obdržati toliko industrije in kmetijstva.