V Kazanu, festival multipolarnega sveta

Že od samega začetka ruske posebne vojaške operacije v Ukrajini in vseh sankcij, ki so temu sledile, je bilo jasno, da Rusija ni povsem izolirana, razen če vzamemo rahlo rasistično misel, da je edina omembe vredna mednarodna skupnost kokektivni zahod s svojimi podaljški. V tem primeru je Ruse res odbilo v temine vesolja. Toda, v resnici je svet velik in potencialnih partnerjev veliko.

Seveda bi bilo povsem narobe na vrh skupine BRICS v Kazanu gledati samo skozi vprašanje, ali je Rusija izolirana ali ne. Gre za mnogo več. Gre za vzpostavljanje nove globalne arhitekture, multipolarnega sveta, ki je v ostrem nasprotju z ameriško hegemonijo.

Na vrh je prispel tudi turški predsednik vlade Erdogan, ki sicer rad sedi na dveh stolih in krmari med zahodom in vzhodom.

Zahodni mediji raje vrh v Kazanu predstavljajo skozi prizmo neuspešne izolacije Rusije, ker na tak način lahko občinstvu predstavijo podobo sveta, kjer se vse vrti okoli zahoda. Torej, Putin svetu sporoča, da ni izoliran. Da, tudi to, ampak gre za mnogo več. Rusija je le gostitelj, je le del večjega gibanja, ki želi vzpostaviti nov svetovni red.

Ali kot je povedal kitajski predsednik Ši:

Ali naj dovolimo, da se svet spusti v brezno nereda in kaosa, ali naj si ga prizadevamo usmeriti nazaj na pot miru in razvoja?” To me spominja na roman Nikolaja Černiševskega z naslovom Kaj je storiti?’ Protagonistova neomajna odločnost in strastna zagnanost sta natanko tista vrsta volje, ki jo danes potrebujemo. Bolj razburkani postajajo naši časi, bolj moramo stati trdno v ospredju, kazati vztrajnost, pokazati drznost za napredovanje in pokazati modrost za prilagajanje. Sodelovati moramo, da bomo BRICS razvili v primarni kanal za krepitev solidarnosti in sodelovanja med državami globalnega juga ter v predhodnico za napredovanje reforme globalnega upravljanja.“

Za večino sveta je ameriška hegemonija, tako imenovani red, ki temelji na pravilih, nočna mora, v kateri predstavniki kolektivnega zahoda diktirajo in grozijo in če menijo, da je to v njihovem interesu, uvajajo sankcije, podpirajo nasilne prevrate in celo vojaško posredujejo. Nič čudnega, da želijo mnogi skočiti na vlak, ki pelje v multipolarni svet. Obetajo si nove ureditve, ki bo temeljila na spoštovanju in dialogu.

Med takšnimi je tudi venezuelski predsednik Maduro. Venezuela ni članica BRICS, a je vsekakor partnerska država, ki si želi alternativnega gospodarskega prostora, kjer bi se lahko razvijala mimo zahodnih sankcij.

BRICS se je s petih izvornih članic, Brazilije, Rusije, Indije, Kitajske in Južne Afrike razširil na devet članic. Dodal je še Iran, Egipt, Etiopijo, Združene Arabske Emirate, Savdska Arabija pa formalno še ni članica, a ima status povabljene države. Vrsta pred vrati je še mnogo daljša. Na vrhu v Kazanu je bilo več kot dvajset predstavnikov drugih držav.

Deveterica članic BRICS predstavlja 45% svetovnega prebivalstva in po kupni moči 33% svetovnega BDP-ja.

Vrha v Kazanu se je udeležil tudi generalni sekretar Združenih narodov Gutteres in s tem še poglobil sovraštvo, ki ga do njega čutijo Ukrajinci. Izraelci so ga zaradi njegovih izjav o genocidu v Gazi razglasili za nezaželeno osebo.

Kaj BRICS pomeni v realnosti, verjetno še najbolje kaže odločitev Indije in Kitajske pred samim vrhom v Kazanu, da bosta zmanjšali napetosti na spornem delu skupne meje in ponovno uvedli skupne patrulje. Kitajska je tudi igrala ključno vlogo v otoplitvi odnosov med Iranom in Savdsko Arabijo. In tu je ključ. Za multipolaren svet je nujno, da se konflikte odpravlja in odpira vrata sodelovanju. To ne velja za ZDA. Američanom je v interesu, da Indija ostane nasprotnik Kitajske in da lahko potem Indijce uporabijo kot topovsko hrano, nekako tako kot neuspešno uporabljajo Ukrajince v boju proti Rusiji. Ker ameriška moč kopni, stavijo na imperij kaosa, v katerem bi sami obdržali vodilno vlogo.

Živimo v prelomnih časih. Globalni hegemon se s kremplji drži svoje prevlade, a konkurentov, ki želijo nov globalni red, je veliko. Težko je napovedovati, kako se bo to končalo. Glede na pretekle ameriške poteze, je spopad neizbežen. Vidimo ga v Ukrajini, del tega je tudi Bližnji vzhod, pravo katastrofo bi prinesla gospodarska, ali celo neposredna vojna s Kitajsko.