Zgodba o ameriških predsedniških volitvah je zgodba o mreži laži. Ne gre le za predvolilno kampanjo, v kateri sta oba kandidata dveh velikih političnih strank drug z drugim pogosto obračunavala z manipulacijami. Laž je postala temeljni kamen zahodne politike, kar lahko, mimogrede, dobro vidimo v primeru neizbežnega poraza Ukrajine v vojni proti Rusiji. A k temu se bomo še vrnili.

Ameriški mediji in s tem posredno večina medijev v zahodnem svetu, so dolgo časa prikrivali slabo psihofizično stanje ameriškega predsednika Josepha Bidna. Na družbenih omrežjih je bilo seveda dovolj posnetkov številnih Bidnovih napak. Kljub temu so se mediji pretvarjali, da gre le za dezinformacije, za laži republikanskih nasprotnikov, za produkte ruskih trolov. Vztrajali so vse do usodnega soočenja s Trumpom med predvolilno kampanjo, ko ni bilo več mogoče prikrivati resnice. Tedaj so se demokrati na hitro znebili svojega kandidata in ga zamenjali z novim, z nič kaj posrečeno izbiro, s podpredsednico Kamalo Harris, ki med svojo predsedniško kampanjo leta 2020 ni bila nič kaj priljubljena in je svoj položaj dobila, ker je Biden potreboval temnopolto žensko, da je lažje nagovarjal del volilnega telesa. Se je kdo od novinarjev, ki so bili prej ves čas slepi za Bidnove čudne poteze, opravičil? Je kdo nosil odgovornost? Ni. Pa vendar je postalo jasno, da so lagali in zavajali.

Medtem je Biden ostal predsednik. Pomislite, človeka so zamenjali kot kandidata demokratske stranke za predsednika, ker očitno ni bil sposoben tega napora, a ostal je lahko predsednik ZDA. Kako je to mogoče? Če ni bil sposoben voditi predvolilne kampanje, če je postalo jasno, da ni več primeren za predsedniški položaj, kako je lahko potem še vseeno ostal predsednik? Očitno Biden že kar nekaj časa ne vodi več ZDA. Primeren je za kakšen govor, podpisuje lahko dokumente, ki mu jih drugi pripravijo, sreča se lahko s kakšnim tujim državnikom, ki se potem pretvarja, da ni opazil nič posebnega. Kamalo Harris so postavili za kandidatko demokratske stranke za predsednika ZDA, čeprav bi lahko trdili, da je šlo za zelo rokohitrski postopek, ki je kar tako mimogrede zavrgel možnost, da bi se za to mesto potegoval kdo drug. Nič kaj demokratično, ampak kljub temu po pravilih. Saj veste, red utemeljen na pravilih, ki so čisto slučajno vedno v interesu tistega, ki ta pravila postavlja.

ZDA so dvostrankarska diktatura. Iz poročanja večine medijev bi kdo mogel sklepati, da se za prestol potegujeta le dva kandidata, a bilo jih je seveda več. Predstavniki tretjih strank niso imeli nobene možnosti. Na tak ali drugačen način so jih zatrli in tukaj ne govorimo le o medijski blokadi, ampak o pravniškem vojskovanju, zaradi katerega se je zelo težko povsod uvrstiti na kandidatno listo. Celo Robert F. Kennedy mlajši, ki mu s kandidaturo ni uspelo znotraj demokratske stranke in je potem poskusil na svojo roko kot neodvisni kandidat in si je za ta podvig lahlo privoščil ogromno denarja, ni imel možnosti proti temu političnemu stroju. Na koncu je pristal v Trumpovem objemu. Kdo ve, koliko je to prineslo republikanskemu kandidatu.

Predvolilna kampanja je bila divja in polna pretiravanja. Trump je v tem mojster, ampak demokrati ne zaostajajo veliko.

Trump seveda manipulira in zavaja in pretirava in izkorišča strahove svojih privržencev pred ilegalnimi migranti, kriminalom, propadajočim gospodarstvom. Slika jim podobo ‘komunistične’ Amerike, kjer ne bo več svobode, kjer bo prebujena progresivna struja ustvarila Venezuelo, kjer bodo rdeče straže odvzemale otroke staršem, ki se ne strinjajo, da bi ti spremenili spol, kjer bo povampirjena birokracija večno tlačila poštenega in pridnega ameriškega podjetnika. Dobro je izkoristil besede predsednika Bidna, da so podporniki Trumpa smeti. Za to priložnost se je celo prelevil v voznika smetarskega vozila. Republikanci so seveda priročno pozabili, da je Biden čustveno reagiral na besede nekega komika na Trumpovem shodu v New Yorku, kjer je Portoriko imenoval za otok smeti.  Da, takšna je ta ameriška demokracija. En velik cirkus. Oziroma, nič čudnega ni, da je Donald Trump v mlajših letih rad obiskoval wrestling, to mešanico nastopaštva in agresivnosti in tam se je bržkone naučil nekaterih prijemov, ki tako zelo zabavajo in hkrati privlačijo del ameriške javnosti.

Demokrati so se že zdavnaj prepričali, da je Trump fašist in da bo z republikanskimi zmagami nastopilo obdobje teme, da bo prišlo do zatona demokracije. Še vedno fantazirajo o ruskem vmešavanju v ameriške predsedniške volitve leta 2016, za kar ni nobenih dokazov, napovedujejo, da bo Trump uvedel strahovlado, diktaturo, ki bo pometla s progresivnimi vrednotami, ženskam onemogočila, da bi še kje lahko varno opravljale umetno prekinitev nosečnosti, vse v slogu Dekline zgodbe, tiste negativne pornografije za radikalne feministke. Zanje je Trump novi Hitler, ker so pač navajeni razmišljati v takšnih preprostih okvirjih. Podobno kot republikanci pač, ki povsod vidijo samo komuniste. Znajo tudi potvarjali in zavajati, kar se je tik pred volitvami dobro pokazalo v primeru, ko je Trump v pogovoru z nekdanjim voditeljem Fox News, sicer pa uspešnim samostojnim ustvarjalcem vsebin predvsem na svoji spletni strani in na Muskovem družbenem omrežju X Tuckerjem Carlsonom, razmišljal o tem, kako bi se hčerka nekdanjega ameriškega podpredsednika Dicka Cheneyja, Liz Cheney počutila v vojni, v katero tako rada pošilja druge ljudi. To je tudi lepo opisal s podobo, kako vanjo meri devet pušk. Demokrati so seveda to pograbili in s svojimi novinarskimi pajdaši začeli širiti zgodbo, da je Trump pozval k usmrtitvi Liz Cheney pred strelskim vodom. Resnica je seveda bila kaj kmalu jasna, ampak to jim ni preprečilo, da ne bi širili laži. Spet, en velik cirkus. Manipulacije na manipulacije. Nizko so padle ZDA.

ZDA so dvostrankarske diktatura, to smo že ugotovili, a so tudi oligarhija s fasado demokracije. So tudi imperij, ki krčevito brani svoje interese. Američani so se na predsedniških volitvah, kjer so, po premoru, ponovno izbrali Donalda Trumpa, odločali o tem, kakšnega okusa bo ta njihov imperij, bistvo pa bo ostalo enako. Oligarhija bo še vedno skrbela, da bodo njihovi davki nizki, varnostni sistem, da se bo denar stekal v prenapihnjene oborožene sile, minimalne plače ne bo mogoče povišati, ker bi to škodovalo podjetnikom, zdravstvenega zavarovanja še vedno ne bo. Bo pa kulturna vojna, ki tako dobro služi za razdvajanje in mobilizacijo.

Na koncu nekaj besed o Ukrajini. Od vsega začetka ruske posebne vojaške operacije je jasno, da je ukrajinski poraz neizbežen. Le vprašanje časa. Ameriški demokrati so se postavili na stališče, da bodo Ukrajincem pomagali do konca. Se pravi, z Rusi bi se radi borili do zadnjega Ukrajinca. Resnica pri tem je, da je ves kolektivni zahod izčrpal večino svojih možnosti, da je v Ukrajino poslal vsa čudežna orožja, da je postrgal vse zaloge po skladiščih, da je celo pokupil vse zaloge v preostanku sveta in da proizvodnja novega orožja ne zadostuje potrebam vojne. Medtem Ukrajinci umirajo ali bežijo in primanjkuje jim žive sile. Rusi takšnih težav nimajo, ne glede na to, kakšne pravljice prodajajo zahodni mediji. Fronta se počasi premika, Ukrajinci imajo vedno večje težave zagotavljati rezerve, s katerimi morajo krpati luknje v obrambi. Tu gre tudi razumeti poročila o prihodu Severnih Korejcev. Pač še en izgovor za poraze na bojišču. V resnici tistih 10000 Severnih Korejcev, o katerih poročajo brez enega samega dokaza, v tej vojni, kjer samo ruska vojska v ali v okolici Ukrajine šteje že čez pol milijona pripadnikov, ne pomeni nič.

Donald Trump je skozi svojo predvolilno kampanjo širil sporočila, da se je pripravljen s Putinom pogajati, tudi za ceno ukrajinskih teritorialnih izgub. Rusi so na pogajanja seveda pripravljeni, ampak hkrati dobro vidijo, kakšno je razmerje moči in to je pač v njihovo korist. Ni pričakovati, da bi kar tako popuščali in sporočila iz Moskve so jasna. Vojno bodo nadaljevali vse do trenutka, ko bodo doseženi vsi njihovi cilji. Jasno, na tej točki je vojna Rusiji bolj koristna kot mir. Kaj bo naredil Trump? Pričakujemo lahko dokaj agresivno diplomacijo, a če Rusi ne bodo sprejeli njegove ponudbe, bo verjetno poskusil z grožnjami, z dodatno vojaško pomočjo Ukrajincem. Njegov problem je seveda v tem, da mu bodo generlai za zaprtimi vrati povedali, kako slabe so v resnici razmere. Eno so laži, ki se širijo v medijih, drugo kruta realnost. Ukrajinci so v obupno slabem stanju, kolektivni zahod pa nepripravljen na večjo vojno. Tu je seveda še Bližnji vzhod, kamor je namenjeno ogromno ameriške vojaške pomoči. Medtem se Kitajska krepi.

Za sam zaključek še o naslovu, ki je seveda pretiravanje, celo laž. Trump ni bog imperator, ni osebnost, ki bi lahko s premikom prsta vodila ZDA. Odvisen je od sodelavcev, od stranke, ki je sicer na teh volitvah dobila vse vzvode moči. Ponovimo, ZDA so oligarhija, a hkrati ima tam močno vlogo tako imenovana globoka država, skupek državnih institucij, ki lahko celo predsedniku mečejo polena pod noge. Še več, Trump je nastopač, ki pa mora, da bi lahko vladal, izbirati lojalne sodelavce. Problem je, ker ne pozna dovolj ljudi, ker ni poklicni politik in lahko tako pri svojih izbirah dela napake. To je vsaj glede svojega prvega mandata tudi sam priznal v nedavnem pogovoru z zvezdo konservativnih podcastov Joem Roganom. Zelo težko, da bo tokrat kaj bolje.

Ne, Trump ni Julij Cezar, ki je prestopil Rubikon, je povprečen poslovnež, ki rad veliko govori, a je kot politik zelo omejen.