Kitajska je po skupnem bruto domačem produktu merjenem po kupni moči že prehitela ameriško gospodarstvo, a BDP na prebivalca, tudi po kupni moči, je še vedno veliko nižji. Kitajcev je le štirikrat več. Kljub temu je kitajski gospodarski čudež očiten in kitajska gospodarska, industrijska, tehnološka in vedno bolj tudi vojaška moč jo vsak dan bolj delata za prvo silo sveta. Da tega še ne vidimo tako očitno, je posledica bolj vase zazrte kitajske politike in po drugi strani agresivne ameriške elite, ki si je v preteklem stoletju ustvarila imperij in ga zdaj noče izpustiti iz rok, posledica česar so tudi nenehne vojne vseh vrst, od neposrednih vojaških posredovanj, do gospodarskih pritiskov in delovanja podtalnih organizacij, ki destabilizirajo konkurenčne države.
Kako strašna postaja kitajska premoč, pričajo podatki o industrijskih zmogljivostih te države.
Če je leta 2000 Kitajska predstavljala 6% globalne industrijske proizvodnje, bi po podatkih Združenih narodov ta odstotek naj do leta 2030 narasel na 45%. Premoč Kitajske nad preostankom sveta vsaj na industrijskem področju postaja očitna.
ZDA bi naj do leta 2030 padle na 11%. Kdo ve, če bo Trumpova vladavina uspela to preprečiti.
In tu imamo pomembno primerjavo. ZDA in Kitajska. Prve v nenehnih vojnah in konfliktih, odvisne od nadzora nad večjim delom sveta, od koder črpajo surovine in človeški kapital, druga le redko udeležena v obmejnih sporih, sposobna brez kolonij razvijati ogromno, tehnološko prodorno gospodarstvo. Vsaj na tem področju se kitajski model razvoja zdi mnogo bolj privlačen od ameriškega. Za njim se ne vije dolga cesta polna žrtev globalnega gospostva.
Kitajska mesta se razvijajo in prehitevajo ameriške konkurente. Za razliko od Američanov, se ne utapljajo v kriminalu in njihovih centrov ne zasedajo legije brezdomcev. Tudi videti so bolj napredna, čeprav je seveda res, da so še veliki deli Kitajske na pragu revščine in potrebujejo še veliko časa do občega blagostanja, ampak takšni so tudi deli ZDA, četudi je na papirju povprečen Američan mnogo bogatejši od povprečnega Kitajca. Ni brez razoga ena najpomembnejših nalog kitajskih oblasti, da se znebi hude revščine. Kljub vsemu temu, se zdi da je Kitajska prihodnost, medtem ko so ZDA v zastoju, ki je viden s prostim očesom.
Veliko je negativne propagande o življenju na Kitajskem, od zgodbic o genocidu nad Ujguri (medtem ko se pravi genocid nad Palestinci mirno ignorira), pravljic o socialnem točkovanju, s katerim da partija zatira prebivalstvo, do čisto rasističnih o umazaniji, boleznih in prehranjevalnih navadah. Tu se seveda postavljajo temelji za bolj agresivno politiko do Kitajske, ki lahko v skrajnem primeru vodi celo do omejene vojne. Toda, niti moreči filtri, ki jih zahodni novinarji uporabljajo o poročanju o Kitajski, ne morejo prikriti njenega razvoja. To je tudi razlog, zakaj so neodvisni popotniki, ki z nami delijo posnetke na raznih družbenih omrežjih, tako osovraženi. Prikazujejo nam pozitivno podobo Kitajske.
Z gospodarsko močjo in zmerno diplomacijo prihaja tudi večji kitajski vpliv v svetu. Po globalnem jugu, kjer je marsikomu dovolj neskončnega izkoriščanja, ki ga tam že zelo dolgo izvajajo države kolektivnega zahoda, je to povsem razumljivo. Kitajski vpliv se krepi tudi v Rusiji, ki jo je kolektivni zahod tako nespametno odrezal in prisilil, da se je navadila na vedno bolj konkurenčne kitajske izdelke. Kitajski avtomobili so recimo preplavili ruski trg.
Toda, ali bo tudi med delom prebivalstva po državah kolektivnega zahoda kitajski model razvoja začel postajati vedno bolj privlačen? Ob vsej negativni propagandi bo to že bolj težko, a ni več izključeno. Če se bo stanje na zahodu slabšalo, bo marsikdo iskal alternative in bleščeča Kitajska bo takšno alternativo tudi ponujala, četudi Kitajci nimajo navade izvažati svojega sistema in jih bolj mika gospodarsko sodelovanje. Politična nestabilnost in gospodarski zastoj pač prinašata vse vrste alternativ.
Evropejci seveda potrebujemo svoj model razvoja. Potrebujemo tudi neodvisnost, stati moramo na svojih nogah, se sami odločati o tem, kako želimo živeti. Ne potrebujemo gospodarjev v Washingtonu, Pekingu ali v Moskvi. Predlagal bi ponovno industrializacijo, vlaganje v energetiko, preusmerjanje šolstva na tehnične smeri, miroljubno politiko odprtih vrat na diplomatskem področju, nekaj gospodarskega protekcionizma, spoštovanje človekovih pravic, širjenje področja svobode, a hkrati skrb za dobrobit in blagostanje tudi najrevnejših slojev.
Jinov svet 