Nekaj izredno temačnega in absurdnega je v poskusu barvne revolucije v Gruziji. Hkrati je vse skupaj odmev nasilnega prevrata v Ukrajini, ki je tisto državo pripeljal na sam rob brezna. Podobnosti so očitne in tuji igralci, ki prilivajo olja na ogenj, podobni, ali v nekaterih primerih celo enaki.

Ob vsem govorjenju o ruskem vmešavanju in prevzemanju nadzora nad Gruzijo, velja spomniti, da Gruzija in Rusija od leta 2008 nimata diplomatskih odnosov in da si vladajoča stranka Gruzijske sanje želi pridružitve k EU. No, to je želela, dokler zahodne sankcije niso postale tako moteče, da je zamrznila pogajanja in s tem dala še en povod armadi nevladnih organizacij, da se odpravijo na ulice in trge prestolnice in tam poskusijo srečo z nasilnimi protesti. Da so ti ljudje nasilni, nam dokazuje malo morje posnetkov in fotografij in nobena laž v zahodnih medijih, kako da se nedolžni, miroljubni protestniki soočajo z brutalno, malodane rusko policijo, tega ne bo spremenila.

Ni ruskega vmešavanja v Gruzijo. Ni nekega satanskega načrta, da si Rusija podredi to državo. Je pa očitno želja, da se Gruzijo povsem, in to totalno, podredi zahodnim interesom. In tu je tisto temačno in absurdno. Če bi EU in vlade evropskih držav mirno sprejele rezultat volitev v Gruziji in bi ne grozile s sankcijami, bi vladajoče sile v Gruziji brez ovir nadaljevale pogajanja za vstop v EU in bi se še naprej približevale zahodnemu svetu. Prej ali slej bi Gruzija postala del EU in s tem sužnja zahodnim interesom, čeprav, to je treba priznati, z nekaj težavami za nevladne organizacije, ki tam cvetijo kot nikjer drugje na svetu in so prava industrija, ki zaposluje ogromno mladine, ki potem tako veselo maha z evropskimi in ameriškimi zastavami. Jasno, dobro vedo, od kod prihaja denar in komu v resnici služijo. To vedo tudi v vladajoči stranki in so zaradi tega sprejeli zakon, ki je povzet po ameriškem, ne po ruskem, kakor zopet zavajajo zahodni mediji.

Mimogrede, podpornikov vladajoče stranke z ruskimi zastavami ne vidimo, ali pa je tega tako malo, da niti ni omembe vredno. Spet, nič ne kaže, da bi si Rusija želela podrediti Gruzijo, ali bi tega bila zmožna.

Ponavlja se zgodba Ukrajine, kjer takratni predsednik Janukovič ni imel kakšnih posebnih simpatij do Rusije. Država se je leta 2013 še enkrat več znašla v krizi in iskal je finančne pomoči. Naneslo je, da je dobil dve ponudbi, zahodno in rusko in je bila ruska boljša. To je sprejel. Kaj je potem naredil zahod? Namesto, da bi prišel na dan z boljšo ponudbo, kar bi ob svoji veliki gospodarski moči lahko storil, se je odločil za podporo nasilnemu prevratu. Do tega je tudi prišlo in začela se je vojna, ki se bo očitno končala z velikim opustošenjem. Kaj bo ostalo od Ukrajine, bo pokazal čas. Lahko, da bolj malo.

Tu je pomembna lekcija. Kolektivni zahod je takšne vrste imperij, kjer ob vsem govorjenju o svobodi in demokraciji, niti približno ne smeš imeti hrbtenice, misliti malo drugače, varovati svoje interese. Dovoljeni so le sužnji, ki ponavljajo vse tisto, kar jim vsakodnevo navržejo propagandne tovarne. Če se imperialni center odloči, da morate umreti v vojni proti trenutnemu velikemu sovragu, se nimate pravice upirati, razmišljati o miru. Tu je problem Gruzije. Gruzija ni ruska prijateljica. Kako bi le lahko bila po vojni v Južni Osetiji in Abhaziji (ki so jo sprožili Gruzijci sami)? Toda, v vladajoči stranki so preračunali, kaj bi zanje pomenile gospodarske sankcije proti Rusiji, ali celo kakšna vojaška pustolovščina in so se odločili, da je mir boljša opcija. Rezultati so impresivni. Mir, da, ampak tudi gospodarska rast. 11% leta 2022, 7,5% leta 2023, za leto 2024 je napoved 9,8%. Ni čudno, da je stranka Gruzijske sanje zmagala. Zahodnim gospodarjem to ni všeč. Obilno se vtikajo v notranje gruzijske zadeve (kar sicer pripisujejo Rusom) in želijo spodnesti trenutno oblast in jo nadomestiti z bolj pokorno, ki bo potem uvajala sankcije proti Rusiji in mogoče celo rožljala z orožjem. Vse, ki bi si drznili misliti drugače, bodo preprosto zatrli. To je, če jim bo ta načrt, ta še ena v seriji barvnih revolucij, uspel.

Zahodni svet se rad predstavlja za domovino svobode, dialoga, kraj, kjer je mogoče tekmovati na političnem tržišču in imajo alternative možnost, da se po demokratični poti povzpnejo na oblast. Na žalost kaže, da je resnica drugačna. Vedno bolj ta ‘cvetoči’ vrt postaja mračna pokrajina zatiranja in sprenevedanja, kjer se briše oporečnike in s širjenjem strahov pred vsemi zunanjimi in notranjimi sovražniki ohranja nadzor nad nekoliko nezadovoljnim prebivalstvom. Če si drznete govoriti proti vladajočim elitam, vas hitro doleti oznaka tujega plačanca, pa tu ni važno, ali gre za ruskega, kitajskega, islamskega. Vse, kar ni po željah vladajočih, so dezinformacije in sovražni govor. Novinarje se odpušča, če si drznejo na vojno v Ukrajini pogledati še z drugega zornega kota, politično sfero se poskuša očistiti vseh sil, ki bi bile pripravljene na mirovna pogajanja, v ZDA se celo s policijsko silo obračunava s študenti, ki zahtevajo, si lahko mislite, konec genocida v Gazi. Vrtiljak se vrti in vrti, sovražniki se menjujejo, histerija je vedno večja, poteze pa vedno bolj brezglave. Pomislite, proti Rusiji smo uvedli celo morje gospodarskih sankcij, ki so bolj prizadele nas kot Ruse, a še vedno vztrajamo. Vedno bolj se kažejo obrisi gospodarske vojne proti Kitajski in o posledicah le te je že prav grozljivo razmišljati. Bog nam vsem pomagaj.

Da, vse skupaj je temačno in vse skupaj je tudi absurdno. S to bolestno željo po prevladi je nekaj hudo narobe. Racionalni posameznik je vendarle sposoben sobivati z drugače mislečimi, ohranjati diplomatske finese, tudi če ne doseže čisto vsega, kar želi. Samo norec cepeta od jeze, ker vsi ne mislijo čisto enako kot on in se niso v čisto vsakem primeru pripravljeni strumno razporediti za zastavo in jurišati proti sovragu, tudi če to pomeni njihovo smrt. Seveda, v primeru velikih sil oboroženih z jedrskim orožjem dokončne zmage tako ali tako ni mogoče doseči, ampak prišli smo tako daleč, da niti to več ni videti ovira za megalomanske načrte, kako preurediti svet tako, da se bo ohranila zahodna, beri ameriška hegemonija.