Ob začetku revolucije v Siriji sem imel kar velike simpatije do upornikov in veliko sovraštva do predsednika Bašarja al Asada. Arabska pomlad je prinašala upanje, da se bo vsa regija spremenila, postala bolj svobodna in demokratična. Na žalost se je hitro izkazalo, da bodo pravi zmagovalci skrajneži in da liberalna mladina nima nobene možnosti, da reformira svoje države.

Seveda so tuje sile, predvsem ZDA, izkoristile notranje napetosti v številnih državah. Tam, kjer so vladali njihovi nasprotniki bolj kot tam, kjer so bili na oblasti njihovi zavezniki. Tako je padla Libija. Vsi vemo, kako je z Libijo. Gadafi ni bil popoln vladar, ne, bil je zločinec in tiran, a Libija je bila najbogatejša država v Afriki. Njegov padec je prinesel razsulo, revščino, notranje boje, celo trgovino s sužnji. Tistim, ki so k temu pripomogli od zunaj, se nikoli ni zdelo vredno, da bi Libijcem pomagali vzpostaviti delujočo državo. Zakaj le? Interesi so bili drugi. Libija je še vedno takšna.

V Siriji ni vse šlo po načrtih. Režim se je branil. Seveda so zahodne sile, Turčija in zalivske monarhije začele podpirati upornike. Z orožjem, denarjem, s pretokom borcev. V Siriji in Iraku se je zaradi tega zaredila Islamska država, najhujša skrajnost, kar si jih je mogoče zamisliti. Nikomur ni bilo mar, da med uporniki zmagujejo skrajneži. Velikodušno so pošiljali orožje in zapirali oči, ko so iz Evrope odhajali zradikalizirani mladeniči. Niti tega jim ni bilo mar, da se je povečala teroristična aktivnost v Evropi in je moralo umreti kar nekaj nedolžnih Evropejcev. Celo val beguncev, ki ga je sprožila državljanska vojna, jih ni zmotil. Poceni nova delovna sila pač, sicer pa so za vse tako ali tako obtožili sirski režim in kasneje Rusijo.

Vse moje iluzije o naravi sirskega upora so se mi razblinile, ko je postalo jasno, kakšna je narava teh upornikov. Asadov režim je očitno bil manjše zlo. K sreči so tako razmišljali tudi v Moskvi in Teheranu in so vojaško posredovali. Nič prezgodaj, kajti vladne sile so nadzorovale le manjši del Sirije.

Rusi so prišli z letalstvom, Iranci so poslali prostovoljce, tudi Hezbolah je prišel. Počasi se je slika začela spreminjati, vladne sile so začele napredovati, uporniki izgubljati. Seveda smo bili priča neverjetni propagandni vojni, ki je na zahodu prikazovala samo zločine režima in govorila o zadnji bolnišnici v (ni važno katerem kraju), ki da so jo zbombardirali Rusi. Šlo je za čustveno izsiljevanje, katerega cilj je bil zagotoviti nadaljno podporo upornikom, za katere so tedaj že vsi vedeli, da so skrajneži. Da, na eni strani Islamska država, na drugi preimenovana Al Kaida. Prav tista Al Kaida, ki je izvedla teroristične napade v ZDA enajstega septembra 2001. Kako se je vse spremenilo.

K sreči je Islamska država crknila in za to se gre zahvaliti predvsem Iranu, ki je ogromno naredil tako v Siriji, kot tudi v Iraku. Drugi islamski skrajneži so se na koncu bili primorani zateči v Idlib, kjer pa jih ni čakalo popolno uničenje, ker je Turčija imela drugačne načrte. Turki so seveda večkrat posegli po sirskem ozemlju. Občasno so to storili s svojimi oboroženimi silami, večinoma pa so bile dovolj razne radikalne milice, ki so zaradi soseščine bile pač obsojene na njihovo podporo in vpliv. Kurdi so se k sreči uspeli obdržati, ker so Američani v njih videli dobro naložbo, a nekaj ozemlja so vseeno izgubili.

Vojna se je umirila, Sirija je bila razdeljena. Bil je čas mirovnih pogajanj. Pogajanj, kjer so Rusija, Iran in Turčija odločale o usodi Sirije. Kurdi so obdržali svoj del, Idlib je ostal v rokah teroristov, majhen del so nadzorovali Turki, majhen del Američani, režim je obdržal nadzor nad večino države. Toda, za Sirijo se ni obrnilo veliko na bolje, saj so ostali tarča brutalnih sankcij, hkrati pa odrezani od nafte, ki je ostala na kurdskem ozemlju. Občasno so jih bombardirali Izraelci. Gospodarske posledice so bile hude.

Tu je na mestu kritika ruskega in iranskega odnosa do Sirije, lahko pa bi med krivce za padec te države uvrstili tudi Kitajce. Sirija je bila v vojni izmozgana in gospodarske sankcije so jo še bolj uničile. Namesto, da bi vse te tuje sile poskrbele za blagostanje sirskega prebivalstva s potrebnimi investicijami, so skrbele le za najnujše. Celo pri oboroževanju in oskrbovanju sirskih oboroženih sil je bilo vse skupaj bolj skromno. Sirija je zaradi tega pod Asadom počasi propadala. Na drugi strani so teroristi v Idlibu imeli dovolj podpore in so se pripravljali na naslednji obračun.

Veliko je teorij, zakaj in kako je prišlo do bliskovitega padca Asadovega režima. Nekateri menijo, da za vsem stoji Izrael, ki mu je v interesu, da prekine oskrbovalne poti iz Irana v Libanon in tako oslabi Hezbolah, hkrati pa si prisvoji del sirskega ozemlja. Drugi trdijo, da se je veliki Turk v Ankari namenil prisvojiti del sirskega ozemlja, preostanek pa spremeniti v vazalno državo. Potem so tisti, ki vidijo izdajo s strani oboroženih sil. Na koncu so še razlage, da gre za zakulisni sporazum z Iranom in Rusijo. So takšni, ki gredo tako daleč, da je v resnici v igri velika trgovina, po kateri bo Rusija zapustila Sirijo, ZDA pa bodo Ukrajino dokončno vrgle pod vlak, ko bo na oblasti Trump.

Težko je vedeti, kakšna je resnica. Vemo le, da so se uporniki iz Idliba večinoma le sprehodili do Damaska in da večjega odpora ni bilo. Celotne vojaške enote so izginile, imamo poročila, da so se na meji obrnile iraške skupine in da so v Iranu prostovoljcem prepovedali, da gredo v Sirijo. Nekatere sirske okrepitve so začele s protiofenzivo, a so dobile ukaze, naj se umaknejo. V Damasku se nihče ni pripravljal na obrambo. Tudi Rusi so svoje enote umikali že dolgo, preden so se uporniki pojavili na vratih. Torej, Sirija je padla, ker se sirske oborožene sile niso borile in ker se niso borile, za Rusijo in Iran ni imelo smisla, da bi vojaško posredovala.

Velikega dela Sirije so se polastili islamski skrajneži, nabrani z vseh vetrov sveta. Njihov vodja je poveljnik preimenovane Al Kaide in kot terorista ga vidijo celo v ZDA. To sicer ni preprečilo ameriški televizijski družbi CNN, da z njim ne bi naredila intervjuja. Vidi se, da zahodni propagandni aparat želi skrajneže naslikati v bolj prijetnih barvah. Resnice to dolgo ne bo moglo prikriti. Resnica je, da je padel še en sekularen režim, nadomestili pa so ga verski skrajneži. Ponovila se je zgodba Afganistana, kjer so na zahodu v imenu boja proti Sovjetski Zvezi podpirali prav takšne skrajneže. Posledice so očitne. Ponavlja se tudi zgodba Libije, ki je po tujem posredovanju ostala razbita.

Ne kaže dobro. Še najmanj prizadeti so Rusi. Tista vojaška oporišča v Siriji so bolj strošek kot korist in vse svoje zračne sile bodo bolje uporabili v Ukrajini. Iran je poražen, ker je bila prekinjena kopenska vez s Hezbolahom v Libanonu in bo dolgoročno manj odporen za primer ameriškega napada, ki je še kako verjeten. O Palestincih nima več smisla izgubljati besed. Ves svet jih je izdal, zdaj še tistega malo kaznovalnega početja s strani Hezbolaha in raznih skupin po regiji ne bo več. Palestince lahko Izraelci mirne volje pobijejo do zadnjega. Kdo pa se bo boril zanje? Saudska Arabija? Kurdi so ogroženi, ker bodo hoteli ohraniti svojo avtonomijo, vprašanje pa je, kako bo na to gledala nova oblast v Damasku. Turki bodo imeli svoje interese in zdaj imajo tudi moč, da jih uveljavijo.

Sirija utegne postati ogromna baza za urjenje teroristov. Če bomo imeli srečo, bodo zatirali le svoje prebivalstvo, če sreče ne bomo imeli, bodo nestabilnost začeli izvažati po svetu. Nekateri bodo šli v Irak, drugi v Šindžang, tretji v Centralno Azijo, četrti na Kavkaz, peti v Evropo. Podobno kot v primeru Afganistana, se nam vse skupaj lahko vrne v obliki velikih terorističnih napadov. Pri tem bodo trpeli navadni ljudje, elite bodo že poskrbele da bodo na varnem. Kakor vedno.

V Siriji se je zgodila tragedija, ki nas bo, tega se bojim, v prihodnjih desetletjih še zelo veliko stala. Samo prebivalstvo Sirije ni nikomur mar. So le topovska hrana v igri velikih.