S padcem Asadovega režima v Siriji, so v regiji skoraj povsem izginile sekularne države. Egipt se še drži, Erdogan pa v Turčiji počasi uničuje zapuščino Mustafe Kemala. Drugod so na oblasti po večini razne monarhije ali verske oblasti, če že države niso popolno razsulo, kakor je to v primeru Libije, ali nefunkcionalne, kakor je to v primeru Libanona.

Na žalost je vmešavanje izdatno pripomoglo k vzponu islamskih skrajnežev, tako med nasprotniki kot tudi med zavezniki zahoda, se pravi, ZDA in njihovih satelitov v Evropi. Tudi Izraelci so se pridružili temu. Vsi smo že slišali za njihovo podporo Hamasu, ali o tem, da so v času sirske državljanske vojne v svojih bolnišnicah oskrbovali ranjene islamske teroriste. Nič čudnega, če Islamska država, ena najbolj brutalnih tvorb, kar jih je videl svet, nikoli ni resno ogrožala Izraelcev.

Seveda so bile ZDA tiste, ki so naredile več škode. Afganistan bi pod sovjetskim vplivom lahko napredoval v bolj progresivno smer, končal kot kakšna sovjetske republika v Centralni Aziji, a so Američani raje podprli najhujše skrajneže, da bi jim zadali strateški poraz. Zdaj Afganistanu vladajo Talibani, ki jih niti ameriška okupacija ni več uspela zlomiti. S svojim vmešavanjem so pripomogli tudi k radikalizaciji v Iranu, saj so leta 1953 skupaj z Britanci organizirali državni udar proti demokratično izvoljenemu premierju Mohammadu Mosaddeghu, čemur je sledilo obdobje monarhije, ki je na koncu privedlo do takšnega notranjega propada, da so se oblasti leta 1979 polastili verski voditelji. V Iraku so ZDA zamenjale režim Sadama Huseina in to so izkoristile najhujše skupine skrajnežev in močno povečale svoj vpliv. Vse sile, ki jih je režim zatiral, so priplavale na površje, med njimi Al Kaida.

Ni težko napovedati, kaj čaka Sirijo. Le pogledati je treba v Idlib, kjer so se uporniki skrivali vsa ta leta in kjer so uveljavljali svoje skrajne poglede na svet. Zakaj bi zdaj v Siriji uvedli progresivno demokracijo, če pa verjamejo, da morajo v državi na prvem mestu biti verska pravila? Bliža se konec pravic manjšin, zatiranje žensk, prepovedovanje prodaje alkohola in podobne dobrote, za katere bi nas zdaj zahodni mediji radi prepričali, da niso nič hudega. Oziroma, o tem bodo raje molčali, medtem ko nam bodo dopovedovali, da je bil Asadov režim nekaj najhujšega na svetu.

Ta dvoličnost, ki smo ji priča, ni nič novega. V zahodnih medijih in v politiki se pogosto govori o pravicah žensk, kadar je to uporabno za negativno propagando proti notranjim ali zunanjim nasprotnikom. Dober primer so pravice žensk v Iranu. Zadnji dogodek, ki ga bo zahodni propagandni aparat vsekakor izkoristil, je nastop iranske pevke Parastoo Ahmadi, ki je v karavanseraju priredila koncert pred živo publiko in ga celo prenašala po Youtubu. Pri tem ni imela pokritih las. Oboje, petje žensk pred publiko in odsotnost pokrivala, je v Iranu kaznivo in pevko bodo oblasti bržkone obravnavale. Kakšna bo kazen, bomo še izvedeli. Vsekakor pevki želim vse najboljše in upam, da bo v Iranu prišlo do mirnih sprememb, tako da bodo pravice žensk bolj upoštevane in da bo konec podobnih prepovedi.

Toda, jasno je, da nam bodo taisti ljudje, ki nekako ne opazijo mnogo hujšega zatiranja v nekaterih zalivskih monarhijah, ki so slučajno zaveznice ZDA, pridigali o tem, kakšna diktatura je Iran in nas s tem navajali na sovraštvo do zanje sovražnega režima. To je tudi vse, kar je treba tu vedeti. Ne, ni jim mar za pravice žensk, to je samo sredstvo, s katerim je mogoče vplivati na domačo javnost, da podpira bolj agresivno zunanjo politiko in hkrati sredstvo, s katerim je mogoče znotraj sovražnih držav povečevati nasprotja, ki lahko na koncu privedejo do neredov ali celo do uničujoče revolucije.

Si predstavljate, s kakšnim tipom ljudi imamo opravka? S takšnim ki doma v ZDA straši ženske, da bo Trumpova administracija vzpostavila režim, ki bo za ženske neka verzija groteskne knjige Deklina zgodba, a so v tujini pripravljeni podpirati prav sile, ki to distopijo potem uresničujejo.

A komu mar za sirske ženske. Raznim zahodnim liberalnim zagovornikom človekovih pravic zagotovo ne. Ti bodo raje pogledovali proti Teheranu in se zgražali nad usodo Parasatoo Ahmadi. Zanimivo, kako v skladu z imperialnimi težnjami ZDA in njihovih zaveznikov v resnici so. Vprašanje, če se tega sploh zavedajo.