Spet sem prebral celotno zbirko C.S. Lewisa o Narniji. Lev, čarovnica in omara je samo ena izmed sedmih knjig, druga po vrsti v veliki zgodbi, ki opisuje Narnijo od njenega začetka do konca in ob tem dogodivščine otrok iz našega sveta, ki se na čudežne načine znajdejo v deželi, kjer nekatere živali znajo govoriti.

Vse skupaj ni drugega, kot krščanstvo v pustolovščini za otroke.

Kot se za zgodbe za otroke spodobi, je slog pisanja preprost, knjige pa so kratke. Kljub temu mi je vse zelo privlačno. Dobiš občutek pustolovščine, večinoma je zelo zanimivo, čeprav je na trenutke naivno in tudi rahlo arogantno. Ob opisu prebivalcev Calormena C.S. Lewis resnično zapiše, da ti sovražijo Narnijo zaradi svobode, ki tam vlada. Kot da bi poslušal kakšnega zahodnega politika, ko pridiga, da nas razni diktatorji po svetu sovražijo zaradi naše svobode.

Včasih znajo zgodbe biti resnične, čeprav so čiste izmišljotine. Se zdi paradoksalno, a ni. To je v primeru Narnije seveda s krščanskega vidika (drugi bi rekli, da je samo krščanstvo laž), ampak C.S. Lewis je zadel bistvo krščanstva, le prestavil ga je v izmišljeni svet z izmišljenimi junaki. Lev Aslan (Aslan po turško pomeni lev) je prispodoba za Jezusa in v nekem trenutku ta eni izmed junakinj tudi pove, da prihajajo v Narnijo zato, da bi ga potem lažje spoznali v svojem svetu, se pravi v Angliji.

Kakorkoli, kaj bi le bilo človeštvo brez zgodb? Te dajejo smisel življenju. Zgodbe so seveda različne, prihajajo preko raznih medijev. Lahko so pravljice, lahko so romani, lahko so tudi religije in ideologije.