Priča smo neverjetni histerizaciji družbe. Vsi so okuženi. Politiki, novinarji, navadni državljani, ki so se na družabnih omrežjih spremenili v goreče navijače in so sposobni pogoltniti vsako neumnost, če le mislijo, da je ta v korist njihove partije.

Ta histerizacija nas vodi v uporabo oznak, ki nikakor niso primerne. Podporniki največje opozicijske stranke tako v vseh svojih nasprotnikih vidijo komuniste, čeprav to, kar predstavlja vlada Roberta Goloba, niti približno ni komunizem. Takšna primerjava se lahko porodi samo v zelo zmedenem umu. Še več, celo Levico težko označimo za komunistično stranko. Prej za socialno demokracijo, kakršne so bile normalne pred nekaj desetletjih, torej preden je Tony Blair začel s svojo tretjo potjo, oziroma pomikom na politično sredino.

A če mislite, da je na drugi strani velikega političnega razkola kaj drugače, se motite. Tam v vsakem nasprotniku vidijo fašista. Pač, preprosto je tako. Ni treba veliko razmišljati. Ni se treba spraševati, zakaj točno nekateri politiki uspešno nagovarjajo široke množice. Aja, tudi široke množice so polne fašistov. To je preprost odgovor.

Težko boste v tej glasni zmedi našli koga, ki na vse skupaj gleda bolj umirjeno. Ki je sposoben izraziti kritiko, a hkrati ne zapadati v besno sovraštvo. To dobro vidimo v samem političnem prostoru. Nikoli ne slišite politika, ki bi v debati z nasprotnikom rekel, da se s tem in tem strinja, da je nekaj dobro, drugo pa ne tako in je treba pač to popraviti. Mirno in dostojanstveno. Ne! Skoraj vedno gre za brezobzirne, agresivne napade. Vse ali nič. Nasprotnik je pač vedno docela pokvarjen, nikoli nima prav, treba ga je žaliti in poniževati. V takšnem svetu živimo. Ne le v Sloveniji, po večini zahodnega sveta je tako.

V Belo hišo se je vrnil Donald Trump. Donald Trump ni fašist, kakor tudi Joseph Biden ni bil komunist. To so vse neumne obtožbe, ki nimajo zveze z resnico. Donald Trump je prej predstavnik vulgarne oligarhije, ki zagovarja večjo vlogo podjetništva in omejevanje vloge države, nasprotuje ilegalnim migracijam in zagovarja legalne, stavi na konservativne vrednote, čeprav ne povsem (Trump seveda ni noben vzor morale), nasprotuje omejevanju industrijske aktivnosti v imenu zelenega prehoda. Donald Trump je tudi gobezdač, ki verjame, da je mogoče vse doseči z agresivnim pogajanjem, pač nekako tako, kot je tega vajen v svojih poslih. Trump je še marsikaj drugega, nikakor pa ga ni mogoče primerjati s Hitlerjem. Navsezadnje, nič ga ne moti, da je poročen s slovansko migrantko, kakor tudi podpredsednika Vancea nič ne moti, da je poročen s hčerko indijskih migrantov. Elon Musk je seveda sam migrant, ki se je pred kratkim z resnično bolj ksenofobnimi republikanci zapletel v hud spor, ker hoče uvažati indijsko delovno silo.

Ne, tudi Elon Musk ni nacist. Musk je ekscentričen oligarh z velikimi sanjami in številnimi napakami. Genij. Norec. Poslovnež, ki potrebuje državo, da gradi svoje sanje. Aktivist, ki bi rad po vsem svetu politiko prikrojil svojim interesom. Marsikaj na njem je vredno kritike. Nacist ni, pa če še tolikokrat nespretno zamahne z desnico.

Da, Elon Musk je v svojem evforičnem stanju po inavguraciji nespretno stegnil roko. Občinstvu je sporočil, da gre njegovo srce ljudem. Še enkrat, nespretno, ampak v nobenem primeru ni mogoče reči, da gre za nameren nacistični pozdrav.

Da je vse skupaj iz trte izvito, vedno tudi nekateri Muskovi kritiki, ki trdijo, da tudi če ni šlo za nameren nacistični pozdrav, v primeru Muska gre za nacista, ker o tem pričajo njegova dejanja. No, vsaj toliko trezni so ti ljudje, da se ne smešijo z zlorabami posnetkov in fotografij dogodka. Že to je korak v pravo smer. A je še vedno napaka in zloraba, kajti na tak način se prepuščajo čustvenemu manipuliranju, ko bi morali iskati prave oznake in resnične vzroke zelo kompleksnih pojavov. Ni vsak nasprotnik fašist. Svet ni črn ali bel. Je zapleten.

Mimogrede, bolj kot o fašizmu in komunizmu, bi v teh časih morali razmišljati o oligarhiji in tehnofevdalizmu.