Petr Akopov za Regnum v komentarju pod naslovom ‘So migranti glavna grožnja nacionalni identiteti,’ piše o problematiki migracij. Debate o migracijah so v Rusiji, mimogrede, zelo podobne tistim na zahodu. Tudi argumenti so precej podobni.

Kot piše Akopov, je vprašanje migracij povezano s pomanjkanjem delovne sile, odnosi med etničnimi skupinami, dohodkovno neenakostjo, uličnimi kriminalom in celo s terorizmom. Toda, po njegovem mnenju je ena tema, ki vse to zasenči.

Gre za vprašanje ohranjanja nacionalne identitete, torej ohranjanja ruskega naroda in njegovega duhovnega koda. Ne samo, ali bolje rečeno, ne samo fizična ohranitev Rusov, ampak ohranitev takšnih, kakršni so bili skozi tisočletno zgodovino.

Akopov meni, da migracije same po sebi ruskega ljudstva ne ogrožajo, vendar le, če njihov obseg in oblika ne presegata razumnih meja, ruski narod pa ‘se zaveda svoje identitete in ni pripravljen na kompromise.’ Da je migracije potrebno omejevati, je po mnenju avtorja že jasno, toda s tem problem ne bo odpravljen, saj se je v Rusiji že naselilo ogromno tujcev. Problemi se kopičijo že desetletja. Kako preprečiti, da bi se zaostrili?

Samo s krepitvijo nacionalnega samozavedanja, torej lastnega jaza, zaupanja v lastno razumevanje dobrega in zla ter z izgradnjo družbenoekonomske strukture, ki ustreza nacionalnemu kodu.

V nadaljevanju avtor citira patriarha Kirila:

Težko dajem kakršno koli oceno z ekonomskega ali celo političnega vidika, ampak tole bi rad povedal. No, živeli smo brez migrantov! Brez česar pa z vidika delodajalskih zaslužkov ne moremo, je zelo poceni delovna sila, na kateri lahko profitiramo in ustvarjamo kapital. To je verjetno tisto, brez česar nekateri ne morejo živeti.

Vse te zahteve po privabljanju poceni delovne sile prihajajo od tistih, ki preprosto ne želijo izgubiti nobenega dela svojega dohodka. Če pa bogatimo sami na račun drugih, potem ponavljamo strašno napako kolonialnih držav.

Akopov piše o tem, da je divji kapitalizem ‘glavni nosilec uvoza migrantov’. Lažje je najeti poceni tujce, kot spodobno plačevati lastne državljane. Pri tem se dotakne opozoril o povečanju inflacije v primeru pomanjkanja delovne sile, a se sprašuje, ‘kako primerjati vprašanja rasti življenjskih stroškov in postopnega nadomeščanja lastnih ljudi s prišleki?’

‘To so stvari, ki so po pomenu neprimerljive!’ zaključuje.

Vendar pa za precejšen del našega kapitala ni razlike med domačini in prišleki – oboji so jim globoko tuji. Ker so za njih edini ljudje, ki so svoji, »bogati in slavni«, uspešni in kozmopolitski, ljudje sveta.

Ob tem se dotika same narave elite, ki je do začetka posebne vojaške operacije v Ukrajini za ideal imela življenje v dveh domovinah. Denar so služili v Rusiji, trošili pa na zahodu. Takšna miselnost se je res začela spreminjati, vendar pa je elita še zelo daleč od tega, da bi bila resnično nacionalna elita, ki bi se čutila kot del ljudstva.

V nadaljevanju se avtor znova nasloni na besede patriarha Kirila:

Za celovitost naroda, tudi če ima veliko etničnih skupin, je zelo pomembno, da ne pride do situacije, ko te etnične skupine pripadajo popolnoma različnim kulturam, ko se migrantom zdi njihova dolžnost ohraniti vse, kar so prinesli, braniti, pogosto v neposrednih spopadih z lokalnimi prebivalci. (…)

A za to selitev ni nujno, da se človek za vse življenje veže na Rusijo. Vse to zahteva vladno ureditev. Moramo pa biti razumevajoči, tudi glede potreb tistih ljudi, ki so prišli sem. Ne smejo biti desetorazredni ljudje, ne smejo živeti v revščini. Hkrati pa uporaba migrantske delovne sile ne sme predstavljati grožnje naši nacionalni identiteti. Nujno je ravnotežje.

Za Akopova sta ‘identiteta in nacionalni kod sta pomembnejša od katere koli oblike državnega ustroja’. Meni, da je rusko civilizacijo in sam ruski narod oblikovalo pravoslavje, česar niso mogli spremeniti niti boljševiki. V nadaljevanju citira velikega ruskega pisatelja Dostojevskega:

Na začetku vsakega ljudstva, vsake narodnosti je bila moralna ideja vedno pred rojstvom narodnosti, saj jo je ustvarila. Ta moralna ideja je vedno izhajala iz mističnih idej, iz prepričanja, da je človek večen, da ni preprosta zemeljska žival, ampak je povezan z drugimi svetovi in z večnostjo. Ta prepričanja so bila vedno in povsod oblikovana v vero, v izpovedovanje nove ideje, in vedno, takoj ko se je začela nova vera, je bila takoj ustvarjena nova narodnost v civilnem smislu.

Upoštevajte, čim se je po časih in stoletjih duhovni ideal neke narodnosti začel majati in slabeti, tedaj je narodnost takoj začela padati in skupaj z njo je padla celotna njena državljanska ustava in zbledeli vsi tisti državljanski ideali, ki so se uspeli oblikovati v njem.

In dodaja še opozorilo Dostojevskega:

Ko je bila moralna in verska ideja v narodnosti preživeta, se je vedno pojavila panična in strahopetna potreba po enotnosti z edinim namenom »rešiti svoj trebuh« – drugih ciljev državljanske enotnosti torej ni.

Po mnenju avtorja se preko odnosa do problema migracij kaže razumevanje boja za ohranitev ruske civilizacije.

Ruskega ljudstva ne ogrožajo sami migranti, temveč spodkopavanje in izginotje njegovega duhovnega ideala, čemur bo sledilo, če že ne uničenje družbe in države, pa njena zamenjava od znotraj z nečim povsem drugim, tujim, nenacionalnim.