Politične tehnologije barvnih revolucij in propagandnih manipulacij večjih medijev ni težko razumeti. Ves čas potekajo po starih, preverjenih scenarijih in imajo nekaj predvidljivih elementov.

Cilj takšnih projektov je zamenjava oblasti, ali pa huda destabilizacija družbe, kjer se na oblasti nahaja sovražni režim.

Samo bistvo je vedno v izkoriščanju notranjih nasprotij. Ta so lahko politična, verska, nacionalna in sama zase niso pomembna, so le sredstva, medtem ko je cilj že zgoraj omenjena sprememba režima, ali destabilizacija. Notranja nasprotja so ključna in jih je treba potencirati do čim hujše zaostritve, tudi do uporabe nasilja, saj je samo tako mogoče mobilizirati dodatne sile in s tem zamenjati oblast, ali pa čim bolj škodovati stabilnosti in delovanju države in družbe.

Primer notranjega razkola so lahko ideološke razlike, ki so hkrati povezane s pripadnostjo določenemu družbenemu razredu, gre lahko tudi za razlike v starosti in v spolu. Mladina je seveda bolj energična od starejših generacij in jo je zaradi tega tudi lažje mobilizirati in izkoristiti. Pri tem morajo biti sporočila čim bolj preprosta, saj gre pogosto za ljudi brez potrebnih življenskih izkušenj, ki bi jih bolj kompleksna analiza stanja v družbi le zmedla.

Zasedanje ulic in trgov je ključen del takšnih prevratov, saj s tem konflikt naredi viden in neizbežen. Ko so množice na ulici, ko blokirajo promet, jih vidijo vsi, tudi če glavni mediji države to namenoma ignorirajo. Tu se k projektu priključijo tuji mediji, s ciljem da podprejo protestnike, da povečajo njihovo vidnost in da hkrati v domačih državah vplivajo na javno mnenje in s tem preprečujejo, da bi se politiki spremembe režima kdo upiral. To tudi pojasnjuje, zakaj je na protestih toliko zapisov v tujem jeziku in pogosto tudi tujih držav in organizacij.

Sledi obširno poročanje o udeležencih protestov, prenašanje njihovih kritik in zahtev, medtem ko se vso morebitno podporo vladajočemu režimu bodisi ‘izgine’, se pravi, da se o tem ne poroča, ali pa se podpornike predstavi v izrazito negativni luči, češ, gre za manjšino primitivcev, ki podpirajo oblast. Tuji in opozicijski mediji, če takšni so, skrbno prodajajo podobo spopada med veliko večino, ki da ima dovolj pokvarjene oblasti in oblastjo, ki da se bolestno oklepa obasti, čeprav malodane nima podpore. To služi temu, da se lažje prodaja ‘svobodo’, ‘demokracijo’ in ‘človekove pravice’, besede, ki niso cilj, ampak sredstvo za dosego povsem drugega cilja, torej spremembe oblasti.

Zelo pomemben del propagandne kampanje je čustveno izsiljevanje. Uporabi se kakšen dejanski incident, lahko pa je tudi povsem izmišljen, s katerim se napada vse, ki bi si drznili dvomiti o smislu in naravi protestov. Takšne ljudi se obtožuje, da so brezsrčni, da podpirajo pokvarjence, dvomi se v njihovo človeškost in s tem se marsikoga, ki ni vajen takšne negativne manipulacije, dovolj prestraši, da raje utihne.

Zdaj imamo postavljene temelje. Imamo preprosto zgodbo boja dobrega proti zlu in hkrati večine proti manjšini, imamo propagandno kampanjo z veliko mero čustvenega manipuliranja in imamo ljudi na ulicah in trgih, ki destabilizirajo delovanje celotne družbe.

Toda, to seveda ni dovolj, če ima oblast le nekaj podpore. Potrebna je zaostritev. Pritisk mora biti vedno večji, da se ali oblast prisili v odstop, kar je najboljši scenarij, ali pa v pretirano reakcijo, ki lahko služi za mobilizacijo dodatnih sil in s tem za večji pritisk. Pogosto se tu pridružijo zunanje sile, ki s pomočjo sankcij dodatno škodujejo napadeni državi in vladajočim elitam. Sankcije so namenjene tudi temu, da se poveča revščina in s tem tudi nezadovoljstvo med prebivalstvom, kar služi dodatni mobilizaciji v korist upornikov.

Če vladne reakcije ni, je mogoče preprosto proizvesti incident. Najlažje je to storiti tako, da se ljudje mečejo po tleh, takoj ko pridejo v stik z represivnim aparatom, da se pretvarjajo, da so bili poškodovani, potem pa tuji in opozicijski mediji in vojske aktivistov na družbenih omrežjih to predstavijo kot dokaz barbarstva vladajoče klike. Možno je seveda uporabiti mnogo hujše prijeme, recimo, da ostrostrelec ubije nekaj protestnikov. Temu lahko sledijo streli na policiste, vse s ciljem vedno hujše zaostritve.

Na tej točki smo že pri množičnem nasilju in oblast lahko v strahu, kam bo vse pripeljalo, preprosto odstopi in pobegne.

Ne uspe vsaka barvna revolucija. Marsikaj je odvisno od tega, kakšna je volja po moči pri trenutni oblasti in kakšno podporo ima med prebivalstvom. Kako lahko takšen prevrat spodleti, smo v preteklih letih lahko videli v Venezueli, Belorusiji in v Gruziji. V Ukrajini je operacija na žalost uspela, kar je privedlo do uničujoče vojne. Cilj zunanjih sil je seveda bil dosežen.

Pri tem je treba še enkrat opozoriti pred napako, da se poskuse barvnih revolucij enači z bojem za svobodo, demokracijo in človekove pravice. To so le elementi igre. V Siriji je tako zahod podprl najhujše islamske skrajneže, v Ukrajini nacionalistične skrajneže, v Venezueli pripadnike oligarhije. Cilj je sprememba oblasti, vse drugo je nepomembno, so le prazne besede v propagandni vojni. To se dobro vidi pri brisanju vseh elementov družbe, ki podpirajo oblast. Preprosto jih ne kažejo in ko oblast prevzamejo novi ljudje, naredijo vse, da se stara oblast ne bi mogla vrniti po demokratični poti.