Kako deluje totalitarni um, dobro kaže odziv na podporo ljubljanskega župana Zorana Jankovića srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću. Ljubljanski župan seveda ima vso pravico, da izraža podporo tujim voditeljem, čeprav to seveda ni najbolj diplomatsko pametno. Predstavniki naše države, na državni in lokalni ravni, bi morali biti zelo pazljivi, da se ne vmešavajo v notranje zadeve drugih držav. Bolje je obdržati določeno distanco in razumevanje, še posebej pa prepričanje, da morajo prebivalci vsake države sami odločiti o svoji usodi. Na volitvah, ne na ulici.

Po drugi strani ima vsak pravico razpravljati o potezi ljubljanskega župana in jo kritizirati. Problem nastane drugje, v bolestni želji, da se popolnoma utiša, prestraši ali celo odstrani vsakogar, ki si drzne razmišljati drugače. Nekako tako namre delujejo Jankovićevi nasprotniki. Zanje je bilo izražanje podpore srbskemu predsedniku takšen korak, da bi se moral ljubljanski župan ne le opravičiti, ampak malodane izginiti s slovenskega političnega prizorišča. V preteklih dneh smo videli veliko tega.

To ni ne prvič in ne zadnjič, da se dogaja takšno čiščenje drugače mislečih. Zanimivo je, da se to dogaja pri temah, ki z življenjem povprečnega Slovenca nimajo veliko skupnega. Kje pa je Srbija? Kakšen interes ima povprečen Ljubljančan, da podpira barvno revolucijo v Srbiji? Če že, si prej želi, da bi tam bil mir in bi vsi normalno živeli in da se Slovenija tja ne bi vmešavala. Aktivisti seveda mislijo drugače. Zanje je nesprejemljivo, da ljudje, ki mislijo drugače, še imajo prostor v javnosti, da imajo politične funkcije. Zanje je to preprosti boj dobrega proti zlu in vsak, ki se z njimi ne strinja, je pokvarjen in vreden obsodbe.

Vojna med kolektivnim zahodom in Rusijo v Ukrajini nam je postregla s številnimi primeri tega, kako se odstranjuje in ignorira, če pa to ne gre, brezobzirno napada vse, ki mislijo drugače. Mastnaka ne boste več brali v Dnevniku, Polona Frelih je pogosto tarča napadov dežurnih rusofobov.

Podobno je bilo med krizo s Covidom-19. Tudi tedaj se je napadalo in brisalo drugače misleče. Le kje je Marko Potrč in kakšno vse blatenje je moral prestati?

To je zelo slabo za demokratično in odprto družbo, kajti če te lahko ‘izginejo’ za vsako malenkost, potem je bolje biti tiho. Strah je lepa reč. V takšni družbi potem seveda vladajo laži. Recimo, da bo Ukrajina zagotovo zmagala, če se bomo le potrudili. Ali pa da bo jutri srbski predsednik Vučić odtopil, ker je njegovih nasprotnikov toliko. Ne, tu ne gre za izražanje podpore Putinu ali Vučiću, gre za preprosto priznavanje resnice. Ampak, že to je preveč, že tega se ne sme. Če se realnost ne sklada z našimi željami, toliko slabše za realnost, tako razmišljajo nekateri.

Povsem jasno je, da so nekateri plačani, da opravljajo vlogo cenzorjev, da se gredo aktivizem. Razkritja iz ZDA nam kažejo, koliko petokolonašev je med nami. Ne ruskih, ampak ameriških. Ti ljudje bodo potem storili vse, da v ospredje spravijo svojo agendo in da na rob potisnejo vse, ki mislijo drugače. Toda, bodimo realni, na žalost je tudi veliko takšnih med nami, ki se bojijo, ki so ambiciozni in vidijo, kako se obnašajo tisti z močjo in vplivom in se potem prilagajajo in pretvarjajo. Spet drugi so toliko naivni, tako čustveno labilni, da jih je mogoče prepričati v goreče sovraštvo in potem iskreno zavračajo vse, kar jim drugi rečejo, da morajo zavračati.

Človeštvo je bilo vedno takšno, a v preteklih desetletjih smo videli zasuk v vedno večjo radikalizacijo. To je premik od nestrinjanja z neko politično opcijo ali posameznikom v brezglavo sovraštvo, od pragmatizma v svet dobrega in zla, v katerem je vsak nasprotnik absoultno zlo, Hitler, Stalin in kar je še tega. Vedno manj je mogoče sprejemati človeka, tudi če se z njim ne strinjamo v celoti, vedno bolj je mogoče človeka zavreči, če se z njim ne strinjamo samo v enem ali dveh pogledih. Ne le veliki Hitlerji, tisti na oblasti ali samo v politiki, ampak tudi mali Hitlerji, torej naši sosedje, ki nimajo enakega mnenja kot mi, so povsod. Sovraštva je vedno več.

In potem se pač briše in zapira v mehurčke in zanika realnost. Kar, spet, ni dobro za demokracijo in svobodno družbo.