Kmalu bomo pri tretji obletnici ruske posebne vojaške operacije v Ukrajini. Od vsega začetka je bilo jasno, da bo Rusija v tej vojni zmagala, vprašanje je bilo le, kako velik del ukrajinskega ozemlja si bo priključila. Kljub temu smo bili priča propagandni operaciji, preko katere so nas politične in medijske elite kolektivnega zahoda prepričevale, da je zmaga v Ukrajini ne le mogoča, ampak da je Rusija tik pred zlomom.
Vojna v Ukrajini se v resnici ni začela leta 2022, ampak že leta 2014, z nasilnim prevratom v Kijevu, prevratom, ki so ga podpirale zahodne sile. Šlo je za napad na suvereno državo, za okupacijo, za podporo najbolj skrajnim nacionalističnim silam, kar je privedlo najprej do ruske aneksije Krima, potem pa do državljanske vojne v Donbasu.
Prvi strel v tej vojni je sprožil kolektivni zahod. Če je bil Krim za Putina strateško pomemben, pa se je bil pripravljen odreči Donbasu. Da, ruski prostovoljci so odhajali ščitit Lugansk in Doneck pred nacionalistično oblastjo v Kijevu, ampak sporazum iz Minska je predvideval, da Ukrajina ostane v svojih mejah iz leta 1991, le da brez Krima. Putin je bil pripravljen prodati Donbas v zameno za mir. Le zahodni propagandisti so mu pripisovali željo po obnovitvi Sovjetske zveze.
Toda, države kolektivnega zahoda so v letih, ki so sledile, pokazale kako malo so zanje vredni sporazumi. Kljub sporazumu iz Minska, so krepile ukrajinske oborožene sile in jih pripravljale na vojno. Rusi so se tega zavedali, a bolj kot Donbas, jih je na koncu v vojaško operacijo prisilila popolna nesposobnost kolektivnega zahoda na kompromise. Na kratko, kolektivni zahod ni bil sposoben dogovora o novi varnostni ureditvi, ki bi upoštevala ruske interese. Začela se je posebna vojaška operacija.
V Washingtonu so se zagotovo zavedali, da Rusije na njenem pragu ne morejo premagati. Navsezadnje je na koncu v zraku visela grožnja uporabe jedrskega orožja, če bi bile ruske vojske na bojišču po kakšnem čudežu poražene. Ne, prej so pričakovali, da bodo ruske čete zelo hitro prodrle v Kijev in si potem v nekaj tednih podredile vso državo. Tisto propagandno geslo o ‘treh dneh do Kijeva’, ki so ga potem neumorno ponavljali vsi od politikov, novinarjev do zadnjega debila na družbenih omrežjih, ni prišlo iz Rusije. Putin tega ni nikoli rekel. Ne, bilo je zahodnega izvora.
Cilj je bržkone bil preprost. Pustiti Ruse, da okupirajo Ukrajino, ali vsaj njen večji del, potem pa leta in leta podpirati upornike in Rusom piti kri. Hkrati je vojna lahko služila kot sredstvo za popolni odklop Evrope od Rusije in s tem podreditev ameriški nadvladi. Slednje je potem povsem uspelo, prvo pač ne.
Zdaj je že jasno, da je prihod ruskih čet pred Kijev služil pritisku na ukrajinsko oblast. Rusi so jih hoteli prisiliti v pogajanja, za kaj več okoli 200000 mož, ki so jih zbrali proti vsaj dvakrat večji ukrajinski vojski, ni bilo dovolj. Do pogajanj je prišlo, tedaj bi tudi lahko prišlo do konca vojne, a ne, na žalost so se pojavili nekateri zahodni krvi željni politiki in Zelenskega prepričali, da lahko z zahodno podporo vojno zmaga.
Ker so pogajanja propadla, se je začela nova faza vojne. Rusi so se umaknili izpred Kijeva, konsolidirali svojo posest na jugu in vzhodu in začeli z vojno izčrpavanja. Ob tem se je ruski politični vrh odločil, da bo to vojno dobil z minimalnim možnim vložkom, da bi s tem preprečil hujše posledice za gospodarstvo in da bi se na domači fronti običajnemu prebivalstvu vojna zdela nekaj čim bolj oddaljenega in čim manj obremenjujočega. To pojasni ruska umika iz Hersona in Izjuma. Preprosto so na bojišču imeli premalo vojakov, z mobilizacijo pa so zamujali. Zamujali so, ker politični vrh mobilizacije ni hotel, hotel je prostovoljce.
Vzpodbujene s temi ruskimi neuspehi so elite na zahodu prišle do napačnega sklepa. Torej, da lahko s pošiljanjem vojaške pomoči, Rusiji zadajo hud poraz. Niso razumele, kako deluje vojna izčrpavanja. Niso se tudi zavedale, kako močni so ruski industrijski temelji in kako šibki so zahodni. Marsikdo je živel v iluzijah o tehnološki premoči zahodnega orožja, od tu tudi vse sanje o čudežnih orožjih, ki da bodo Ruse pognala v beg.
Na koncu je štelo in še šteje le, koliko tankov, raket, granat, dronov lahko kdo proizvede, koliko vojakov lahko mobilizira. Rusom je slednje, recimo, po samo eni večji mobilizaciji, uspelo kar s sklepanjem pogodb s prostovoljci. 1000 vsak dan. Po drugi strani smo v Ukrajini priča vsakodnevnemu lovu za novimi vojaki. Posnetkov, ki to dokazujejo, je dovolj. Obratno ne drži. Kolektivni zahod se je v vojni v Ukrajini izčrpal. Izčrpala se je tudi Ukrajina. Rusija, po drugi strani, ima zdaj mnogo večjo, bolje opremljeno in usposobljeno vojsko, ima pa tudi vojaško industrijo, ki prekaša ves kolektivni zahod. Prav neverjetno, kljub vsem gospodarskim sankcijam, ima tudi cvetoče gospodarstvo.
Evropejci, po drugi strani, so v zastoju.
Na prizorišče pride Donald Trump. Za razliko od demokratov, ameriški republikanci kot glavnega konkurenta ameriški prevladi vidijo Kitajsko. Vsako leto, vsak mesec, ki ga ZDA zapravijo z vojno v Ukrajini, Kitajska postaja močnejša. Potreben je torej geopolitični zasuk. Hkrati je Trumpu jasno, vojna je izgubljena, vojna je bila obsojena na neuspeh od samega začetka. Američani so tudi dobili to, kar so v bistvu želeli, podreditev Evrope, ki se le težko upira ameriškemu diktatu. Umik iz vojne v Ukrajini je logična poteza. Stvar je le v tem, kako to narediti, da se v zahodni interesni sferi ohrani čim večji del Ukrajine in ohrani obraz. Trump seveda ve, da bodo za poraz v Ukrajini krivili njega, češ, zmagovali smo, a je Trump Ukrajino preprosto prodal. Kar je seveda neumnost, ampak propagandisti bodo v naslednjih letih iskali izgovore za poraz in ta bo eden izmed njih.
Smo torej pred mirovnim sporazumom? Kdo bi vedel. Problemov je nekaj. ZDA vojne res nočejo več, zahod je izčrpan, Ukrajina šibka, ampak, kaj pa Rusija? Je mir v njihovem interesu? Najprej, zagotovo od začetka vojne izčrpavanja obstajajo nekateri cilji, definicije zmag. Minimalna, še sprejemljiva zmaga je priključitev Luganska, Donecka in kopenskega mostu do Krima. To Rusija že ima in to bi obdržala v primeru zamrznitve vojne po trenutni frontni liniji. Srednja zmaga je priključitev Harkova, meja na Dnepru. Če gremo naprej po seznamu, sledi Odesa, stik s Pridnestrjem. To je maksimalna zmaga. Zasedba zahodne Ukrajine je za Rusijo že poraz, ker bi sledila leta, če ne desetletja odporniške vojne. To tudi pojasni vse ruske izjave o ‘poljskih apetitih’ po zahodni Ukrajini.
Torej, ali lahko ruski politični vrh s Putinom na čelu sprejme minimalno zmago, posladkano z obljubami o tem, da Ukrajina ne bo članica NATO pakta in da bo konec gospodarskih sankcij? Zagotovo se zavedajo, da sporazumi z zahodnim svetom niso vredni papirja, na katerem so napisani. Kar bo ostalo od Ukrajine, mogoče formalno ne bo del NATO pakta, bo pa v praksi deležno integracije v zahodne strukture. Slej ko prej se bo začelo ponovno oboroževanje Ukrajine, tega, kar bo od nje pač ostalo.
Na kratko, ne vemo, ali je Rusija pripravljena na mir. Nadaljevanje vojne bi lahko bilo bolj koristno, nevarnosti ob tem ni veliko, saj ves kolektivni zahod, pa naj Trump potem še kako grozi s peklom in sankcijami, ni več sposoben premagati ruske vojske. Vsaj kakšno desetletje bo tako. V vmesnem času bo se Kitajska seveda še kako okrepila. Njihov napredek na tehnološkem in vojaškem področju je impresiven.
Le čas bo pokazal, kako se bo vojna v Ukrajini razpletla. Bo miru deležna že čez nekaj mesecev, bo vojna trajala še leta? Moja napoved takoj po začetku druge faze vojne, torej z začetkom vojne izčrpavanja, nekje aprila 2022 je bila, da bo vojna trajala pet let in da bo rezultat ruska aneksija ozemlja do reke Dneper in Odese, ker to predstavlja stik z Pridnestrjem, kjer živi močna ruska skupnost. Še vedno verjamem, da je to najbolj verjetno, lahko pa seveda pride tudi do za Ukrajino bolj ugodne rešitve. Vladimir Putin, kakorkoli ga že zahodni mediji in politika demonizirajo, v sebi ne nosi nekih grandioznih osvajalskih načrtov. Celo Donbas bi prepustil Ukrajini, če bi se kolektivni zahod z njim pogajal v dobri veri. Torej, lahko se zgodi, da bo pripravljen vzeti minimalno zmago.
Na koncu še o vlogi Evrope in Ukrajine. Trump in Putin se bosta pogajala mimo njih. Če prideta do sporazuma, a ga Ukrajinci in Evropejci zavrnejo, si bodo Američani bržkone oprali roke in se umaknili. Vojna se bo nadaljevala do uničenja Ukrajine. Z ruskega stališča bi to bila še najboljša možnost. Normalizacija odnosov z ZDA in nadaljevanje vojne, dokler se ne doseže maksimalne zmage in povsem poniža betežne evropske elite.