Stari celini se obeta naravnost fantastična priložnost, a problem je, da nam vladajo elite, ki nimajo nobenega stika z realnostjo več in ki jih podpirata pobesneli medijski razred in množica jeznih aktivistov. Po dolgem času je mogoče doseči strateško neodvisnost in se usmeriti na reševanje nakopičenih notranjih problemov.

Vsega je kriv Trump. Zahteva mir v Ukrajini, pripravljen se je pogajati z Rusijo, hkrati pa odriva nepomembne evropske vazale. Američani so v tej posredni vojni seveda dosegli vse, kar so hoteli. Od Rusije so izterjali določeno ceno, Evropejce pa so odrezali od poceni ruskih energentov. Zdaj se lahko mirno preusmerijo na druga bojišča. Če so ta vojaška, ali pa Trump želi samo poskrbeti za domače težave in okrepiti moč ZDA v bližnji soseščini, bo pokazal čas.

Namesto, da vztrajajo v nesmiselni vojni proti Rusiji, lahko evropske države sprejmejo sporazum med Trumpom in Putinom, če bo do tega prišlo. Pri tem lahko celo trdijo, da so v to prisiljene zaradi ameriškega izsiljevanja. Nič hudega, da bo v Ukrajini le mir. Ta mir bo seveda ruska zmaga, saj bodo dobili del ukrajinskega ozemlja in NATO ne bo smel imeti prisotnosti na ukrajinskem ozemlju, ampak, ostala bo še večina Ukrajine, ki se bo lahko pridružila EU. Evropska unija bo na tak način lahko pridobila dodatno ozemlje in resurse. Že to je plus. Alternativa je seveda nadaljevanje vojne in še več ukrajinskega ozemlja pod ruskim nadzorom.

Prelom z ZDA, Evropejcem tudi omogoča strateško neodvisnost. Prekinejo lahko z norimi gospodarskimi sankcijami, ki Rusiji bolj malo škodujejo, pridobijo poceni energente. To bo koristilo evropskemu gospodarstvu. Še več, poslej se lahko pretvarjajo, da so jih Američani izdali, kar je odličen izgovor, zakaj ne bo treba prispevati kakšni ameriški vojaški pustolovščini na Bližnjem vzhodu, ali veliki vojni proti Kitajski. Pomislite, potrebno je le nekaj diplomatske taktnosti, da se ohranijo odprta vrata na Kitajsko, v Iran, da se odprejo vrata v Rusijo. Seveda so tam še Indija, Indonezija in številne druge države, z ZDA pa gospodarskih odnosov tudi ni treba prekinjati zaradi zamer ameriškemu predsedniku.

Potem mora slediti veliko vlaganje v energetiko, infrastrukturo, v krepitev domače industrije, da, tudi vojaške. Evropejci lahko in moramo za obrambo namenjati dovolj, ampak tu je seveda ključno, da vemo, kaj pravzaprav hočemo. Imperij, ki bi posegal po tujem? Ne. Dovolj so obrambne zmogljivosti. Skupna evropska vojska, povečan jedrski arzenal (zdaj ima manjšega le Francija), izjemne protizračne zmogljivosti, kopenska vojska, ki lahko v omejen konflikt investira okoli 150000 vojakov. To je povsem dovolj. Manj generalov, niti ne večje število vojakov, konec s podvajanjem zmogljivosti in brezobzirno sekanje korupcije in potrate.

Evropejci imamo priložnost, da postanemo samostojen pol v multipolarnem svetu. Lahko se odločimo za politiko miru, sodelovanja z vsemi. Lahko začrtamo svoje meje, svoja interesna območja. Lahko se razvijamo v družbo blagostanja.

Bomo to izbrali, ali pa bo naša prihodnost vojna, ki je ne moremo dobiti?