Te dni lahko sledimo grozljivim novicam iz Sirije, kjer radikalna islamistična oblast obračunava z verskimi manjšinami. Težko je oceniti, koliko ljudi so do zdaj ubili, a število žrtev terorja gre v tisoče. Posnetkov, ki dokazujejo brutalnost novih oblasti, je dovolj.

Sirski predsednik Asad ni bil angel, a kmalu po začetku državljanske vojne, ki so jo od zunaj podpirale številne sovražne države, je postalo jasno, da je manjše zlo. Asadov sekularni režim je bil branik manjšin, med njimi kristjanov. Na drugi strani so zmerni uporniki kmalu izginili, nadomestile pa so jih skrajne skupine, med njimi Islamska država in preimenovana Al Kaida.

Zahod je podpiral prav te skrajneže, da bi Sirijo gospodarsko in politično uničil. Le s podporo Rusije, Irana in libanonskega Hezbolaha se je režim obdržal in je celo zmagoval vojno. Na žalost so proti koncu bile storjene številne napake, pomoči je bilo premalo, oborožene sile so se sesule in Rusi, Iranci, Libanonci, Iračani in drugi so se umaknili. Pošasti so se polastile Damaska.

Ni bilo težko predvideti, kaj se bo zgodilo. Zdaj te pošasti koljejo svoje nasprotnike in ves zahod ob tem molči, ali pa se celo prizanesljivo nasmiha. Novinarji, ki so jokali ob žrtvah Asadovega režima, so zdaj tiho, ali pa nočejo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja. Za Alavite, kristjane, šiite, tudi sunitske zmerneže jim ni mar. Niso pravi ljudje, lahko umrejo.

Zdaj imamo v Damasku partnerja, terorista, ki Izraelcem pušča, da se polaščajo vedno večjega dela sirskega ozemlja in ki vodi versko vojno proti napačnim prebivalcem Sirije. Vse je dobro. Pravi so zmagali. Pobijejo lahko vse, ki jim niso po volji in zaradi tega bo mogoče prišla kakšna obsodba, dejanj pa ne bo. Ker je očitno takšna oblast v Damasku vedno bila del načrta.