Večer je odpustil dva svoja novinarja, zaradi česar so se pred nekdanjim poslopjem tega časopisa v četrtek zbrali njuni sodelavci in drugi, da bi opozorili na posledice te racionalizacije. Težava pri tem je, da je bila zbrana množica majhna. Naročnikom in bralcem časnika se ni zdelo vredno, da bi podprli ta medij. Ni bilo nikogar, ki bi zatrjeval, da je pripravljen mesečno dodatno plačati sto evrov, da bi se časopis obdržal.

Na kratko, vedno bolj je jasno, da slovenski mediji obstajajo v nekem mehurčku in na trgu ne morejo preživeti. Prav zaradi tega je toliko pritiska na državo, da bi jih financirala, nekateri celo sanjajo o digitalnem davku, s katerim bi obremenili tehnološke gigante in potem s tem denarjem vzdrževali umirajoče medije.

Problem je, ker ti nimajo občinstva. Oziroma, bolje povedano, ljudje niso pripravljeni plačati za njihove produkte. Dokler je na spletu vse zastonj, še spremljajo, ko zahtevaš plačilo, gredo drugam. In povsem jih razumem. Preveč je laži, neumne propagande, da bi se spodoben, razgledan posameznik pustil skubiti iz dneva v dan. Zagotovo, treba je biti poučen o tem, kaj propagandni aparat proizvaja in kaj želi, da ljudje mislijo, to pa je tudi vse. Razgledan in dobro obveščen ob spremljanju večine medijev nihče ne bo, razen če zna izvrstno brati med vrsticami. Zgodovinsko je seveda le tako bilo mogoče potipati za resnico med poplavo laži, ki so jih vedno proizvajali mediji, ki so v prvi vrsti služili svojim lastnikom, državi, ideološki kasti, še najmanj pa svojemu občinstvu.

To tako lepo vidimo na primeru Ukrajine. Prav Večer nas je še pred kratkim prepričeval, da Rusi z enotami polnimi invalidov in ranjencev napadajo Ukrajince. Bolj absurdno je že težko.

Seveda imamo problem. Propagandni aparat nam laže. Vsak propagandni aparat to počne in ni važno, ali je ameriški, ruski, slovenski, liberalen, konservativen. Malo je novinarjev, ki se trudijo biti objektivni, ki bodo svojemu občinstvu postregli z analizo, ki morebiti ne bo všeč lastniku in celo občinstvu. Takšni ljudje so biseri. Če kakšnega najdete, se ga kar oklepajte. Večina namreč nima hrbtenice in vam bo v obraz lagala, ker se boji izgubiti svojo zaposlitev in svoj status.

Splet nam je postregel z alternativami, ampak tudi tukaj je, žal, ogromno neumnosti in laži. Nič več in nič manj kot v tradicionalnih medijih. Tudi tu je treba znati med smetjem iskati bisere, brati med vrsticami.

Iskreno povedano, mi ni žal propadanja tradicionalnih medijev. Zadovoljen sem s ponudbo alternativ, čeprav je tudi tam treba vložiti nekaj energije, da najdeš kvaliteto.