Včeraj se je v Franciji mudil sirski diktator Ahmed Hussein al-Sharaa. Gospod je seveda znani islamski skrajnež in terorist, ki se je na oblast povzpel po krvavi sirski državljanski vojni, ki so jo od zunaj sponzorirale zahodne države in arabske sunitske monarhije in po popolnem in nekoliko presenetljivem razpadu vladnih sil.

In vse je naenkrat lepo. Včeraj še predstavnik islamskih skrajnežev, danes že spoštovani gospod, ki ga vabijo na pogovore. Cilj je očitno bil dosežen in ni imel nič opraviti z demokracijo, svobodo in človekovimi pravicami. Prav zdaj namreč nove, skrajne oblasti v Siriji obračunavajo z vsemi svojimi nasprotniki, še posebej s tistim napačne veroizpovedi. Zgodbe, ki prihajajo iz Sirije, so grozljive, ampak zahodni mediji, predvsem pa novinarji, ki so dolga leta točili krokodilje solze ob vsakem zločinu režimskih sil, tega ne opazijo, niti nočejo opaziti. Tudi oni so očitno dosegli svoj cilj.

Sirija je na tleh. Na severu imajo svoj vpliv Turki, na jugu so si Izraelci preprosto odrezali svoj del, Kurdi pa še k sreči ohranjajo svojo avtonomijo. Še celo Rusi so ostali, kar vam pove nekaj o geostrateških prioritetah in o moralni pokončnosti. Slednje ni. Vse kar še manjka, je to, da se ta izraz svobode in demokracije na Bližnjem vzhodu, Ahmed Hussein al-Sharaa pojavi še v Moskvi in sreča s Putinom.

Francoski predsednik Emmanuel Macron je uradno svojemu sogovorniku iz Sirije povedal nekaj o potrebi o spoštovanju in zaščiti vseh prebivalcev Sirije, a vsi vemo, da mu tega v resnici ni mar. Bolj bije v oči, da se francoski predsednik o miru ni pripravljen pogajati z ruskim predsednikom, ker ga obravnava kot največjega vojnega zločinca, v primeru islamskega terorista pa takšnih zadržkov nima.

Nimaš kaj, prečudovit svet.