Pogosto je politika le igra iluzij, ustvarjanje podob za javnost, ali samo za točno določeno skupino, in nima stika z realnostjo.

Da je temu tako, sta nam v kratkem času dokazala dva dogodka, eden doma in drugi v tujini. Oba primera sta bila medijsko odmevna, potem pa vpliva na realnost na terenu, če se tako izrazim, nista imela.

Eden je bil referendum o Zakonu o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti, drugi mirovna pogajanja med Rusijo in Ukrajino v Turčiji in grožnje evropskih voditeljev Rusiji.

Vse, kar je opozicija na referendumu o Zakonu o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti dosegla, je to, da ne bo začel veljati novi zakon, ostal pa bo stari, ki dodatke še kako omogoča in podeljevanje le teh pušča pri ministru za kulturo. Še več, ti dodadki se lahko dedujejo. Zmaga na referendumu, ki ga je del vladajoče politike bojkotiral, opoziciji ni prinesla nič konkretnega. Le prešteli so se, čeprav tudi število glasov proti novemu zakonu ne pomeni, da bodo vsi ti ljudje na državnozborskih volitvah podprli opozicijske stranke. Na kratko, veliko hrupa za nič.

Pa vendar je vsa opozicija še kako izkoristila to Pirovo zmago in jo predstavila kot malodane konec vladajoče garniture. Priča smo bili spektaklu, ki ni imel nobene zveze z realnostjo, nič se ni v resnici spremenilo, le da so se nekateri lahko veselili ob svojem uspehu, ki niti toliko ni vreden, da bi si zaradi tega kdo v vladajočih vrstah delal večje skrbi. Preprosto so kmalu pozabili na referendum. Vse gre naprej po starem.

Ukrajinci in njihovi podporniki v zahodnih državah so pravi mojstri propagande. V resnici je to vse, kar še imajo. Ruske čete vsak dan napredujejo, rusko gospodarstvo je stabilno, ruska država ne kaže znakov propada, ves zahod pa je od vojne izčrpan in Ukrajincem že težko pošilja orožje, da ne govorimo o pomanjkanju žive sile, ki je Ukrajinci nimajo od kod vzeti.

Kljub temu so Ukrajinci in njihovi evropski zavezniki, zdaj ko je Trump vedno bolj odločen, da breme vojne prevali na evropska ramena, še vedno odločni in zaverovani vase in grozijo. Zahtevajo premirje, ki da ga Rusi morajo sprejeti, drugače da bodo posledice. Sankcije in tako. Vztrajajo, čeprav se jim v Kremlju že na ves glah krohotajo in jih sploh ne jemljejo resno.

In res, pogajanja v Turčiji med rusko in ukrajinsko stranjo so se končala z nekaj malega napredka. Dogovorili so se o izmenjavi ujetnikov, vojna pa medtem divja dalje. Ruske zahteve so jasne. Nočejo premirja, ki bi Ukrajini omogočilo predah, zahtevajo mirovni sporazum, ki bo upošteval njihove zahteve. In te zahteve so takšne, da je bolj težko pričakovati, da jih bodo Ukrajinci sprejeli, čeprav bi seveda bilo najbolj racionalno, če jih bi, ker bodo drugače ob še več ozemlja.

Pogajanja so se končala, vojna gre naprej. Popolnoma nepomembno je, kaj si mislijo evropski voditelji, realnosti s propagando ne morejo spremeniti, a kljub temu še celo iz dejstva, da se vojna nadaljuje, kujejo veliko zmago, češ, sčasoma bomo že zmagali, ali pa vsaj nikoli ne bomo priznali ruskih osvojitev. Vse to je povsem nepomembno, štejejo le razmere na terenu, šteje sposobnost proizvodnje orožja in streliva in pridobivanja novih vojakov.

Živimo v obdobju, ko je mogoče marsikomu prodajati iluzije in se ta niti toliko ne potrudi, da bi pogledal za zaveso, kjer lutkar opravlja svoje delo. Glasni propagandisti prodajajo svoje zgodbe, a realnosti na koncu seveda ni mogoče ubežati.