Preden se je vojna na Bližnjem vzhodu med Izraelom in Iranom utegnila preobraziti v regionalno vojno med Iranom in ZDA, je prišlo do sporazuma med Američani in Iranci, da bodo vse skupaj končali s predstavo za javnost. Kdo bi vedel, ali so komunicirali neposredno, seveda v vsej tajnosti, ali pa so si samo preko medijev in raket pošiljali sporočila, rezultat je, da je zavladal mir.

Trump je znan nastopač in le še najbolj naivni mu verjamejo. Moral je vedeti za izraelske priprave na napad, medtem ko je pošiljal svoje pogajalce na srečanja z iranskimi pogajalci. Je s tem samo varal iranske oblasti, jih prepričeval, da napad ni neizbežen in pred vrati in tako omogočil, da so Izraelci dosegli veliko presenečenje? Čisto mogoče. Izraelcem seveda je uspel mojstrski prvi udar, ubili so veliko pripadnikov iranskih oblasti, njihove vojaške poveljnike, lotili so se tudi iranskih znanstvenikov in jih v svoji barbarski maniri pobili kar skupaj s celimi družinami in vsemi nedolžnimi, ki so se nahajali v njihovi bližini. Uspelo jim je uporabiti tudi lokalne sodelavce, da so z raketami in droni napadali ključne cilje, med njimi elemente zračne obrambe. Prvih 24 ur je tako kazalo, da ima Izrael vse niti v svojih rokah. A potem se je dinamika obrnila.

Kljub močni cenzuri vemo, da je veliko iranskih raket zadelo cilje v Izraelu in povzročilo veliko škode. Iz dneva v dan so rakete vedno bolj prebijale izraelsko zračno obrambo, tudi če so jim na pomoč priskočili vsi njihovi regionalni in zahodni podporniki. Američani so tako na območje Izraela že pred časom pripeljali svoj sistem THAAD in so v le dvanajstih dneh vojne porabili kar 20% vse svoje zaloge prestreznikov. To pomeni, da bi se ob takšnem tempu vojne izčrpali v nekaj mesecih in poslabšali svojo varnost v drugih delih sveta, kjer imajo interese. Kljub delovanju izraelskega letalstva in celic na tleh v Iranu, so Iranci še naprej izstreljevali rakete in popravila se je tudi njihova zračna obramba, ki je začela sestreljevati izraelske drone.

Če bi se vojna nadaljevala, bi se škoda v Izraelu, ki je majhna država, začela drastično povečevati, žrtev bi tudi bilo vedno več. Edino neposredno ameriško posredovanje bi jih lahko še rešilo, a tudi Američani bi potem postali tarča iranskih raket in bi utrpeli izgube.

Potem je nastopil Donald Trump. Ukazal je napad na iranske jedrske objekte, predvsem na Fordow. Seveda so Američani svoj napad predstavili kot sijajen uspeh, a kmalu je postalo jasno, da so Iranci že nekaj dni prej s kolonami tovornjakov evakuirali vse, kar so pač lahko, po napadu pa so se začele širiti informacije, da objekt bržkone ni bil uničen. Glede tega si je težko biti na jasnem, ker bosta obe strani trdili svoje, na ogled pa Iranci tudi ne bodo nikogar spustili. Niso tako neumni, da bi sami odprli vrata vohunom.

Da je napad bil neuspešen, priča iranski odziv, najavljen in omejen raketni napad na ameriška vojaška oporišča v regiji. Napad je bil takšen, da ni mogel povzročiti žrtev, Američani pa so svoja letala lahko pravočasno pospravili na varno. Sporočilo torej, da si Iran ne želi vojne. Trump je to izkoristil in Izraelce prisilil v premirje. In zdaj smo tu, kjer pač smo.

Verjetno še Donald Trump sam ne ve, kaj pravzraprav hoče. Se je prestrašil, da bodo Iranci zaprli hormuško ožino in z raketami razdejali ameriška vojaška oporišča, kar bo privedlo do velike vojne in silovitih gospodarskih pretresov? Je mogoče resno mislil s pogajanji in so ga Izraelci s svojim napadom postavili pred dejstvo, dokler na koncu le ni znova dobil vajeti v svoje roke? Je postal zaskrbljen, ko je videl, kako se krčijo zaloge izraelske zračne obrambe in si je kupil čas, da Izraelce ponovno oboroži in potem ti začnejo novo agresijo proti Iranu? Kdo bi vedel.

Vemo pa zdaj, da je ameriška vojaška industrija v izredno slabem stanju, da po letih vojne v Ukrajini in po vseh napovedih, koliko denarja bodo namenili za krepitev oboroženih sil, niti zadostnega števila prestreznikov sistema THAAD ne proizvajajo. Podobno je tudi v Evropi. Na drugi strani Rusi še kar povečujejo svoje zmogljivosti, kar se pozna na bojišču. Dober primer so poceni droni tipa Geran, sicer iranskega izvora, ki jih zdaj že na stotine skoraj vsako noč pošiljajo nad Ukrajino. Toliko jih je že, da jih ne uporabljajo le več za preobremenitev ukrajinske zračne obrambe, ampak tudi za napade na cilje v bližini fronte.