Če se nek scenarij pogosto ponavlja, ne moremo več govoriti o napakah, ampak o načrtnem delovanju.

Libiji je vladal ekscentričen sekularen diktator, ki je imel veliko masla na svoji glavi, a je to afriško državo naredil za najbogatejšo na kontinentu. Vsekakor so v Libiji obstajale legitimne težnje po zamenjavi režima z bolj modernim, demokratičnim in to so izkoristile zunanje sile. Rezultat potem ni bila svobodna Libija polna blagostanja, ampak razpad in zaton. Zdaj malokdo sploh ve, kdo v Libiji obvladuje kaj in kako ljudje tam živijo. Zanimivo, da tistih, ki so zagovarjali Gadafijev padec, to nič ne moti, niti ne skrbi.

Sirija je kmalu šla po libijski poti, a režim se je obdržal in s pomočjo Irana, Rusije in libanonskega gibanja Hezbolah, začel počasi osvajati izgubljena ozemlja. Sledila je dolgotrajna vojna, ko so ves kolektivni zahod, Turčija in zalivske sunitske monarhije podpirale velik razpon raznih opozicijskih skupin. Nič jih ni motilo, če je orožje ‘slučajno’ padlo v roke Islamski držav in reformirani Al Kaidi. Oboji so tako dokaj hitro pometli z liberalno opozicijo.

Vojna v Siriji, ki jo težko omejimo samo z oznako državljanska, je bila v zahodnem svetu predstavljena kot upor junaškega ljudstva proti krvoločnemu tiranu. Spomnite se le vseh solz ob padcu Alepa, belih čelad in poročil o zločinih režima. Toda, v resnici je bil Asadov režim manjše zlo.

Razlogov za padec Sirije je več. Režim je po letih brutalnih sankcij zgnil od znotraj, večji deli oboroženih sil niso več imeli volje do boja, Rusi in Iranci pa niso bili pripravljeni na večjo investicijo v vojno, ko se sami Sirci niso bili več pripravljeni boriti. In so se umaknili. No, Rusi so še vedno na obali v svojih oporiščih, a v sirske notranje razmere se ne vmešavajo več veliko.

S prihodom islamskih skrajnežev v Damask ni napočila doba svobode in demokracije, pač pa je Sirija končala kot Libija. Razbita, šibka država, žrtev apetitov dveh sosed in notranjih razprtij. Izraelci si počasi prisvajajo jug države, Turki so si svoje območje že zdavnaj izrezali na severu. Kurdi so avtonomni, centralna oblast pa obračunava s tistimi manjšinami, ki so prešibke, da bi jih ustavile. Alaviti, kristjani, druzi, vsi so žrtve nove in čudovite Sirije, ki je nastala, tega nikar ne pozabimo, tudi zaradi podpore zahodnih dušebrižnikov, ki so skozi medije prodajali pravljico o junaškem ljudstvu, ki si želi le svobode in spoštovanja človekovih pravic.

Izraelci tu igrajo prefinjeno in nadvse podlo igro. Seveda so podpirali pohod skrajnežev na oblast. Sekularna država v Siriji je bila pač dovolj močna, da se je lahko branila in je bila potencialna grožnja. Islamski skrajneži so nasledili uničeno državo, nimajo moderne vojske in s svojo zavržno ideologijo prav ponujajo razlog, zakaj Izrael zdaj mora napadati barbare na meji in ščititi vse njihove žrtve. Ne, Izraelcem ni mar za druze, vidijo pa priložnost, da okrepijo svoj vpliv daleč proti severu in vzhodu.

Ne, to, kar je doletelo Sirijo, ni napaka velikodušnih zahodnih, turških in izraelskih strategov, ki so se hoteli le znebiti hudobnega tirana in ga nadomestiti z delujočo, moderno državo. To je del načrta. Uničiti celotne države, tako da ne predstavljajo več grožnje in je mogoče izkoriščati njihove resurse in jih, ker se medijska pozornost, enkrat ko je cilj dosežen, hitro umakne, brezobzirno napadati, bombardirati in pobijati.

To bi morala biti lekcija predvsem za prebivalstvo Irana. Cilj ZDA in Izraela vsekakor ni dobrobit iranskega prebivalstva, ampak uničenje države in sistema, izbris obrambnih sposobnosti, razbitje na sovražne si skupine in velik kaos. Libija in Sirija na večjem ozemlju. Milijoni podvrženi trpljenju in bedi in raznim psihopatskim voditeljem, zatiranje, pobijanje in redni napadi zunanjih sil, ki se jim ni več treba bati povračila. Seveda bodo tisti, ki zdaj jočejo zaradi pravic žensk v Iranu, potem utihnili in se veselili, ko bodo taiste ženske žrtve najgnusnejših zločinov. Cilj bo pač dosežen.