V petek se bosta na Aljaski srečala ameriški predsednik Trump in ruski predsednik Putin in se pogovarjala o usodi Ukrajine. Čas bo pokazal, ali se bosta kaj dogovorila in ali bodo potem Ukrajinci in Evropejci to spoštovali.

Je pa ob tem dobro pogledati, kje smo zdaj.

Prva faza ruske posebne operacije je bila poskus s hitrim prodorom, kljub premajhnim silam prisiliti Kijev v pogajanja. Cilje je bil formalizirati priključitev Donecka in Luganska in iz Ukrajine narediti nevtralno državo, ki bi se odpovedala paktiranju z Natom. Nekateri zahodni politiki so to možnost hitrega miru sabotirali in Ukrajince prepričali, da lahko v vojni zmagajo.

Druga faza ruske posebne operacije je prinesla umik ruskih sil z nekaterih območij, predvsem izpred Kijeva in konsolidacijo. Ukrajinci, podprti z izdatno zahodno pomočjo, so uspeli vzpostaviti novo vojsko, ustaviti ruske prodore in izkoristiti pomanjkanje žive sile na ruski strani. Rusi so tako evakuirali Herson, ker ga preprosto niso mogli oskrbovati, zamudili pa so tudi pri krepitvi sil pri Harkovu, čeprav so Ukrajinci svojo ofenzivo pravočasno signalizirali.

S tema dvema ‘zmagama’ so Ukrajinci dobili povsem napačno sporočilo, to je, da lahko zmagajo vojno. V resnici so Rusi le pokazali, da jim ni mar za ozemlje, ampak se pripravljajo na drugačen tip vojne. Druga faza ruske posebne operacije se je končala z neuspešno veliko ukrajinsko ofenzivo, ki se je zaletela v nov tip ruske obrambe.

Začela se je tretja faza ruske posebne operacije, počasna vojna izčrpavanja. Rusi so izvedli en krog mobilizacije in to je bilo dovolj, saj so začeli pridobivati ogromno prostovoljcev. Kljub izgubam so ruske oborožene sile začele rasti. Po drugi strani tega Ukrajinci niso bili zmožni in so se začeli soočati s številnimi težavami. To je tudi razlog, zakaj vidimo toliko posnetkov lova na nove vojake z ukrajinskih ulic. O ogromnem številu dezerterjev se niti ne govori toliko.

Rusija seveda svoje posebne operacije ne vodi samo proti Ukrajini, ampak proti celotnemu kolektivnemu zahodu. Presenetljivo, zmaguje. Proizvaja več orožja in streliva. Kdaj ste nazadnje slišali o velikih paketih orožja namenjenih Ukrajini? Kje so tanki, oklepniki, topništvo? Sicer se je pa k sreči za Ukrajince narava vojne spremenila, tako da zdaj večjo vlogo igrajo brezpilotniki. A tudi tu so Rusi v vedno večji prednosti.

Tik pred srečanjem na Aljaski je ukrajinska vojska v veliki krizi. Že zdavnaj so izgubili položaje v Kursku in morajo zdaj braniti mesto Sumi. Branilci v Kupjansku so v velikih težavah, padel je Časov Jar, Rusi bodo kmalu obkolili logistično središče Pokrovsk. V zadnjih dneh je Rusom tam uspel velik prodor, ki ga je mogoče pojasniti le z ukrajinskim pomanjkanjem pehote. Ukrajincev počasi zmanjkuje, Rusov pač ne.

Vse to je bilo neizbežno od samega začetka posebne vojaške operacije, še posebej pa potem, ko se je začela vojna izčrpavanja. Edino vprašanje je vedno bilo, kako dolgo bo to trajalo, kdaj se bodo Ukrajinci zlomili, kdaj preprosto ne bo več na voljo ljudi, ki bi branili vsak kilometer dolge fronte in bodo manjše ruske diverzantske enote lahko začele izvajati globoke prodore.

Da, takšna je zdaj narava vojne. Majhne enote, tri ali šest vojakov, se z motorji ali oklepniki hitro pripeljejo do nasprotnika, tam počistijo podobno število nasprotnikov in se utrdijo na novih položajih, dokler ne sledijo večje enote in se vzpostavijo nove logistične poti, vse to pod budnim očesom svojih in sovražnih brezpilotnikov. Pozabite na pravljice o človeških valovih, s katerimi Rusi napadajo junaške ukrajinske branilce. Tega ni in razen v nekaj osamljenih, norih primerih, nikoli ni bilo.

Rusi imajo v svojih rokah vse karte. Vojne še niso zmagali, Ukrajinci imajo na voljo še dovolj mož, s katerimi lahko držijo položaje in se počasi umikajo, a trend je jasen. Za Ukrajince bo vedno hujše, ruski prodori bodo vedno bolj uspešni. Po drugi strani kolektivni zahod ne glede na vse odločne napovedi, ni sposoben tekmovati v proizvodnji orožja in streliva.

Kljub temu, ni mogoče napovedati rezultata pogovora med Putinom in Trumpom. V ozadju so lahko računice, ki jih oddaljeni opazovalci preprosto ne moremo videti. Je pa jasno, da je Ukrajina tista, ki bolj potrebuje mir.