Ne prenašam najbolje modernega novinarstva. Saj veste, tistega agresivnega, neprizanesljivega, ko v pogovorih, pa naj gre za navadne državljane ali predsednike vlad, novinar napada in skače v besedo. Novinarji so namreč pogosto kar navadni aktivisti in za svoje poslanstvo vidijo, kako čim bolj ponižati sogovornika. V imenu resnice, seveda.

Pri tem pogosto tako lažejo, tako zavajajo, da je prav boleče.

Prihod raznih podcasterjev, ki niso več omejeni s časom in ki se prijetno pogovarjajo s svojimi gosti, je vsaj zame dobrodošel. Na tak način se ohranja nivo, življenje ni sama ena vojna, ena sama greznica, v kar mediji in neuravnovešeni uporabniki spleta spreminjajo vse okoli sebe. Nobene koristi ni od tega, pa naj še tako vpijejo o svojem resnicoljubju. Če želiš svojega sogovornika na vsakem koraku zabiti, potem nisi resnicoljuben, ampak navaden kreten.

Raznih Erik se zaradi tega izogibam. Ni mi treba njihovega sovraštva.

Rad pa gledam kulturne pogovore. Ta z ministrico za kulturo Asto Vrečko je eden takšnih.