Toliko poslušamo o tem, kako se zaradi visokih socialnih pomoči ne splača delati, a zaposlenost v državi kljub temu raste, brezposelnost pa ostaja na zelo nizki ravni.

Pri brezposelnosti moramo upoštevati tudi, da je kar nekaj pretoka ljudi, ki službe izgubijo in drugih, ki se potem zaposlijo. Dolgotrajno brezposelnih je torej še manj od uradnega števila. Potem je še nekaj takšnih, ki so brezposelni samo na papirju in delajo na črno.

Na kratko, soočeni smo z visoko zaposlenostjo, ne pa z množicami, ki puščajo službe, ker je pač lepše živeti od socialne pomoči.

A kljub temu je večina prepričana, da se vsem zaposlenim godi strašna krivica, ker nekaj tisoč ljudi izkorišča sistem. In teh nekaj tisoč ljudi verjetno res obstaja, ni pa to razlog, da bi zmanjševali ali ukinjali nadomestilo za brezposelnost ali socialne pomoči. Vsakomur se namreč lahko pripeti izguba zaposlitve. Zaradi tega ga ni treba pahniti v bedo, ampak mu je treba omogočiti preživetje do trenutka, ko bo našel novo zaposlitev.

Seveda, če kljub številnim ponudbam za delo kdo noče delati, morajo slediti sankcije. A to je že druga zgodba.

Sovraštvo in nenehno iskanje grešnih kozlov nas ne vodi nikamor, a na žalost se to nenehno dogaja.

Dejstvo je, da je bolje hoditi v službo, kot čepeti doma, kajti če temu ne bi bilo tako, brezposelnih ne bi bilo 43994, ampak pol milijona. Pa temu ni tako.