Če se bo kdaj Aleksander Čeferin pojavil v slovenski politiki in zaigral vlogo novega obraza in rešitelja, bom glasoval proti njemu. Njegova dvoličnost ga namreč mora izključiti iz vsakega političnega premisleka.

Moje stališče glede izključevanja posameznih športnikov in športnih ekip iz mednarodnih tekmovanj, ker se isti čas odvija v njihovi državi odvija vojna, ali prihaja do kršenja človekovih pravic, je da se športa ne sme mešati s politiko. Športnikom morajo ostati odprta vrata, ker je šport eno redkih področij, kjer še lahko najdemo skupne točke. Podobno je s kulturo.

Ruskim športnikom ne bi prepovedoval nastopa na mednarodnih tekmovanjih, prav tako tega ne bi zahteval od izraelskih, čeprav so zločini v Gazi mnogo hujši od vsega, kar se dogaja v Ukrajini. Če mislite, da temu ni tako, niste ravno razgledani.

Kljub temu bi lahko sprejel načelno stališče, da noben športnik iz problematične države ne bi smel nastopati na mednarodnih tekmovanjih, ker se na tak način izvaja pritisk na te države. Potem bi to moralo veljati za Rusijo, za Izrael, da, tudi za ZDA, ki imajo na vesti ogromno grehov.

Če bi predsednik Evropske nogometne zveze (UEFA) Aleksander Čeferin zastopal takšno stališče, bi le to bil pripravljen sprejeti, tudi če se njim ne strinjam. Ne morem pa prežvečiti dvoličnosti.

In to je dvoličnost. Rusijo so izključili iz evropskih nogometnih tekmovanj, Izraela, ki v resnici niti na evropski celini ni, pa ne. Aleksander Čeferin je za Rusijo povedal, da ‘dokler se vojna ne ustavi, bo zelo težko spremeniti karkoli.’ Medtem se genocid nad Palestinci v Gazi nadaljuje in Izrael še kar igra. Čeferin meni, da ‘igralci niso odgovorni za vojne.’

A da je temu tako? Mogoče pa Rusi le niso dovolj ljudje in zanje veljajo enaka pravila?

Ne, to preprosto ni prav.