Svoboda izražanja svojega mnenja je izredno pomembna za obstoj svobodne in demokratične družbe, pa tudi za njen razvoj, saj se samo z dopuščanjem kritike lahko identificira probleme in jih potem popravi. Toda, nenehno besnenje, ne le posameznikov po gostilnah, delovnih mestih in na družbenih omrežjih, ampak celo novinarjev v medijih, ki bi morali sloveti po svojem kulturnem nivoju, grozi z uničenjem mirnega sobivanja in zasukom v bolj zaprt tip družbe.

Medijski svet se je na žalost spremenil v greznico. Priča smo proizvajanju nenehnih afer, blatenju, čustvenim manipulacijam, le tarče se dnevno ali tedensko obračajo. Eden izmed najbolj grozljivih primerov tega primitivnega smetja je Tarča na nacionalni RTV, kjer voditeljica svojim sogovornikom redno skače v besedo, jih s tem prekinja, se jim cinično posmehuje, jih nenehno napada, celoten program pa je še najbolj podoben cirkuški predstavi, katere cilj je čim bolj razburiti državljane. Zakaj politiki tja hodijo, resnično ne vem. Mogoče zaradi tega, ker nimajo drugih izbir? Vsekakor s tem ničesar ne pridobijo, ne pridobimo pa ničesar tudi mi državljani.

Zagotovo, obstajajo še hujše verzije Tarče, ampak RTV bi vendarle morala težiti h kvaliteti. Pa ne. In to je slabo. Izredno slabo.

Karkoli si že mislimo o obtožbah na račun predsednika vlade, je imel njegov odvetnik Stojan Zdolšek vso pravico s svoje novinarske konference, kamor novinarke Tarče sploh povabil ni, le to prositi, naj zapusti prostor. Oziroma, po domače, vrgel jo je čez prag. Ob tem so se zgroženo oglasili drugi novinarji in svojo kolegico podprli, seveda, oni menijo, da imajo vedno in povsod pravico postavljati vprašanja in tudi dokaj nasilno siliti v svoje tarče. Na nek način so podobni posiljevalcem, ki ne razumejo besede ne. Zanje je pač po njihovem mnenju ne bi smelo biti.

Vsak posameznik, ne le vsak politik ali odvetnik, ima pravico zavrniti pogovor z novinarjem. Še posebej, če meni, da gre na drugi strani za izredno pritlehno vrsto. To ni napad na svobodo govora, to je legitimna pravica posameznika, da se pogovarja s kom se pač hoče, in da molči, če mu do pogovora ni. Še enkrat, vse drugo je posilstvo.

Mediji so sokrivi za porazno stanje v naši državi, ko gre za kulturo dialoga. Prav tragično je, da jih pri tem prekašajo razni spletni ustvarjalci s svojimi podcasti, ki imajo sposobnost spodobnega pogovora. Ampak za nekatere to pač ni novinarstvo. Novinarstvo so zanje nenehne kritike, podtikanja, prekinjanje, napadi, novinarstvo je zanje neke vrste politični aktivizem.

Kakšna je posledica? A lahko nek miren, spodoben posameznik v takšni godlji sploh preživi? Resnično, videl sem že kar nekaj primerov takšnih politikov, ki so se na vso moč trudili argumentirano pojasnjevati svoje stališče, a so kljub temu bili deležni poniževanja. Zato je tudi razumljivo, ko nekateri drugi politiki uberejo povsem drugo pot. Pot žaljenja in sovraštva. Ko prejmejo udarec, ga vrnejo. Zato pa tudi imamo toliko Trumpov in Hojsov. Medijski svet jih je ustvaril s tem, ker je onemogočil bolj zmerne glasove.

In tu je seveda nevarnost. Ob vsem bruhanju sovraštva, se spodkopava temelje mirnega sobivanja. Ko vsi samo še kričijo, udarci niso več daleč. Takšne in drugačne vrste. Družba je destabilizirana. Potem se pojavijo pozivi k bolj odločnemu spopadu s ‘sovražnim govorom.’ V ZDA že vidimo, kako Trumpova administracija to izkorišča. Ljudje pač želijo stabilnosti, na neki točki jim je dovolj. In potem se začne počasno manjšanje polja tistega, kar je dovoljeno reči. In mogoče je celo prav tako. Ni mogoče v neskončno strpno opazovati nenehnega blatenja. Enkrat se to mora končati.

Seveda pa je potem težava v tem, da vsaka politična opcija vodo želi speljati na svoj mlin, torej zatirati posameznike, ki izražajo njim neljuba mnenja, medtem ko za svojo stran o kakšnih bolj zaostrenih pravilih niti slišati nočejo.

Na razpotju smo. Ali bomo nehali biti tolerantni do poneumljanja, kakršnega smo deležni v raznih Tarčah in bomo dobili bolj zmerno in prijazno medijsko sfero, ki bo še vedno na spodoben način sposobna izražati kritiko, ali pa se bomo še bolj pogreznili v močvirje sovraštva.