Ruske zahteve so jasne. Nobenega premirja, le kompleten mirovni sporazum, ki bo upošteval ruske interese. Na drugi strani kolektivni zahod želi premirje, ki bi služilo krepitvi ukrajinskih sil. Jasno, da ob takšnem razhajanju, obe strani ne moreta najti skupnega jezika.

Vojna se medtem nadaljuje.

V naslovu zapisana imena so kraji, ki bi lahko do konca leta padli v ruske roke. Povsod je situacija za Ukrajince slaba, ponekod že prav kritična. Ruska vojska pritiska, Ukrajincev pa je vedno manj. Na papirju je veliko bataljonov, v resnici pa so ti le minimalno popolnjeni. Novih vojakov skorajda ni več kje vzeti. V zadnjih dveh mesecih je iz države pobegnilo 100000 mladeničev, na tisoče jih samovoljno zapušča ukrajinske oborožene sile, lov na preostale pa je le delno uspešen.

Po začetnem udarcu, ko so Rusi želeli s prihodom pred sam Kijev Ukrajince prisiliti v mirovni sporazum, se je vse skupaj sprevrglo v vojno izčrpavanja. In v tej vojni Ukrajina seveda nikoli ni mogla zmagati. Rusov je pač več. Še hujše, ruska vojaška industrija se je izkazala za robustnejšo od zahodne. Lahko proizvaja več vsega. Kolektivni zahod je postrgal vse stare zaloge, ne le doma, ampak malodane po vsem svetu, svoje vojaške industrije pa ni radikalno povečal.

In vse to se pozna na bojišču. Nove opreme za Ukrajino je manj, kot je to potrebno za uspešen boj, Rusi pa se po drugi strani samo krepijo. Še najhujše pa je pomanjkanje pehotnih vojakov, tako da nismo več priča ponovitvi prve svetovne vojne z neskončnimi jarki in utrdbami, ampak ogromnemu sivemu območju, preko katerega se ruske enote lahko sprehajajo globoko v ukrajinsko ozemlje. Če ne bi bilo brezpilotnikov, ki so spremenili način vojskovanja, bi rusko napredovanje bilo mnogo hitrejše, tako pa morajo ob vsakem kilometru, ki ga naredijo, prilagoditi vso logistiko, vzpostaviti nova oporišča, to pa jemlje čas.

Ta hip sta za Ukrajince najbolj kritični točki Pokrovsk in Kupjansk. V obeh mestih so ukrajinski branilci skoraj obkoljeni, a to, da se lahko preskrbujejo in umikajo skozi ozek pas ozemlja, seveda ni nobena prednost. Rusi to počnejo zanalašč, puščajo jim prostor, kjer jih lahko potem lažje uničujejo. Je pač bolj priročno, če se nasprotnik trudi svoje sile oskrbovati po ozkem koridorju, ki ga je mogoče napadati z droni in topništvom.

Po ruskih navedbah naj bi bilo v vsakem kotlu po 5000 Ukrajincev, a v to dvomim.

Pomanjkanje žive sile postaja očitno, vojna izčrpavanja prinaša rezultate. Ne vemo še, ali to že napoveduje večje ruske prodore in konec ukrajinske obrambe, ni pa več izključeno. Sam menim, da nenadnega zloma ne bo, vsaj ne v naslednjih mesecih. Vztrajam pri svoji napovedi, da se bo ta vojna vlekla pet let. Navsezadnje se Rusom nikamor ne mudi, vse je v njihovo korist. Ne le uničenje ukrajinskih obrambnih zmogljivosti, izčrpavajo tudi ves kolektivni zahod.