Priznam, da mi je pogosto žal, kadar poslušam poročila na radiju, ali jih gledam po televiziji. Svoj čas bi lahko mnogo bolj koristno porabil. K sreči gre zadnje čase le še za minute tu in tam, predvsem pri radijskem programu, ki je občasno prisoten med vožnjo.

In slišim nekaj o novi hladni vojni. Češ, Trump je napovedal jedrske poizkuse, Rusi so testirali nova sredstva za dostavo jedrskega orožja in Putin je ukazal, naj ustrezne službe preučijo možnost za rusko testiranje jedrskega orožja.

In?

Že tri leta traja vroča vojna v Ukrajini, ki pa je le del večjih napetosti med ameriškim imperijem in njegovimi konkurenti. Vse smo že videli. Barvne revolucije, prevrate, gospodarske sankcije, trgovinske vojne, medtem pa nenehno propagandno vojno, namenjeno temu, da bolj labilne med nami prepriča v strah pred dnevnim sovražnikom številka ena. Enkrat je to Rusija, drugič Iran, tretjič Kitajska, vmes se pa pojavljajo še razni pritiski na neke Venezuele in podobne države. Še celo do Nigerije smo prišli, kar je prav presenetljivo. No, mogoče ne, glede na to, da ima tudi Nigerija neke zaloge nafte.

O kakšni grožnji nove hladne vojne je mogoče govoriti, ko pa že živimo v izredno napetih časih, v časih, ko ves kolektivni zahod oborožuje Ukrajino in ruske čete vsak dan zavzamejo kakšno manjšo ukrajinsko naselbino? Mi že živimo v hladni vojni! Še več, smo v začetni fazi dolgega spopada za ohranitev ali nadomestitev ameriške hegemonije. Takšne globalne zgodbe znajo trajati zelo dolgo, tudi po četrt stoletja.

In jedrsko orožje? Še dobro, da imajo velike sile jedrsko orožje, saj prav strah pred popolnim uničenjem gospodarje sveta odvrača od totalne vojne. Eno je, če žrtvuješ vso ukrajinsko moško populacijo, drugo, če jedrska eksplozija izbriše London in s tem vso britansko elito. Grožnja s smrtjo zna biti zelo prepričljiva. Da, to je ponovitev prve hladne vojne, ampak hkrati le element globalnega spopada, ki je že zdavnaj prerastel okvire lokalnega konflikta.

Še huje, za razliko od spopada med Sovjetsko Zvezo in ZDA, tokrat predvsem na kolektivnem zahodu ni več veliko racionalnih igralcev. Marsikdo je tako poneumljen, da verjame v totalno premoč kolektivnega zahoda in sanja neke lahke zmage. Zato pa tudi smo, kjer smo.