Medijski prostor je dolgo časa bil dokaj enoten. Alternativ je bilo malo. Posledično je velika večina družbe konzumirala iste informacije, tiste zgodbe, ki so prišle skozi prav ta medijski prostor. To jim je bilo skupno, ne glede na njihov odnos do teh informacij. Če so se potem ljudje pogovarjali, so imeli skupne točke.

Prvi močnejši udarec temu je prišel z razvojem spleta, s pojavom forumov, blogov, alternativnih spletnih novičarskih strani in na koncu družbenih omrežij. Le to je prineslo ogromno nove ponudbe, ki je začela spodkopavati prevlado tradicionalnih medijev. Prostor skupnega se je skrčil.

Podobno se je skrčil s prihodom ponudnikov pretočnih vsebin, z vsemi njihovimi filmi in serijami, pa s ponudniki glasbe, ponudniki video vsebin. Zakaj bi nekdo gledal tipično BBC-jevo potopisno oddajo na nacionalni televiziji, če je lahko na Youtubu spremljal dva kanadska popotnika? Zakaj bi bil omejen na televizijske serije na največji komercialni televiziji, če je tam zunaj celo morje serij?

Zdaj smo pred naslednjo revolucijo. To je umetna inteligenca, ki omogoča posamezniku ustvariti mnogo več vsebin. Ni nemogoče, da en sam človek proizvede, s pomočjo umetne inteligence, celotno spletno izdajo časopisa. Veliko večino vsebine ne bo sam ustvaril, dal bo le poudarek. In če je tega ogromno, potem se tudi občinstvo razprši. Podobno je pri ustvarjanji video vsebin. Smo le nekaj korakov do tega, da bodo bolj ambiciozni posamezniki začeli ustvarjati svoje filme in serije in če bodo pri tem dobri, bodo velikim studijem odščipnili del občinstva. Že zdaj so na voljo programi, s katerimi je mogoče ustvarjati glasbo, kdo bo celo tako napisal celo knjigo.

Ta demokratizacija ustvarjanja krči prostor skupnega, ustvarja neverjeten šum. Nastajajo mehurčki in teh je vedno več. Vsak bo lahko izbiral po svojem okusu. Zagotovo vse skupno ne bo izginilo, ampak alternative bodo zelo močne. Vedno bolj bomo živeli drug mimo drugega.