Pozabite na obtožbe, s katerimi Trump obmetava demokratično izvoljenega predsednika Venezuele, Nicolasa Madura. Najbolj bosa je tista o Venezueli kot izvoru mamil v ZDA. Mamila v ZDA najdejo pot čez druge države, predvsem čez Mehiko.

Ampak to je vse nepomembno. Venezuela je Američanom že dolgo trn v peti. Ta trn še posebej boli, ker je v Venezueli toliko nafte. Te bi se ZDA še kako rade polastile. Pa so se v vojaški operaciji polastile kar njihovega predsednika.

O demokraciji in svobodi ne gre izgubljati besed. Seveda del venezuelske opozicije in njihovi tuji sponzorji trdijo, da se oblasti ne morejo polastiti, ker pač ‘režim’ zatira njihove dobre duše. Prisotnosti množic, ki verjamejo v revolucionarno preobrazbo države, ali pa pač želijo več za revnejše sloje in se bojijo vrnitve oligarhije, skušajo ti ljudje preprosto izbrisati. Ta prijem ni nič novega, deležni ga nismo bili le v Venezueli. Večina zahonih medijev je pač rada prikazovala množice podpornikov opozicije, na spletu pa smo si morali sami iskati posnetke množic podpornikov obasti.

To nima nič z demokracijo, to ima vse z nadzorom nad državo.

Pritisk ZDA na Venezuelo se je zadnje mesece stopnjeval. Pri tem so umirali preprodajalci mamil/navadni ribiči, sami izberite koga so to Američani ubijali, vedeti tako ne morete. Ampak za ameriško mornarico je to bila pač malenkost in raje so povečali svoj obseg del in se začeli ukvarjati s piratstvom in preganjati tankerje z nafto. Cilj je bil čisto preprost, le nadaljevanje sankcij: čim bolj obubožati Venezuelo in ljudi pripeljati do upora, ali pa vsaj do apatičnosti.

Zdaj smo doživeli ugrabitev predsednika. Operacija je bilo hitro in uspešno izvedena. Tistega nekaj bombardiranja je bilo bolj v vlogi preusmerjanja pozornosti, medtem pa so Američani ugrabili in odpeljali samega Madura, ki mu bodo zdaj v ZDA sodili po kdo ve kako sprevrženih zakonih. Trump se že hvali, da se bo polastil venezuelske nafte in bo državi nekaj časa vladal.

Ampak, majhen problem. Čez dan so se oglasili vsi ključni elementi venezuelske oblasti. Maduro ima seveda podpredsednico, ima tudi obrambnega ministra in tako naprej. Njegovo mesto lahko prevzame kdo drug. Zakaj bi potem ti ljudje pokleknili pred tiranom v Washingtonu? Venezuela je po ugrabitvi povsem enaka, kot pred njo. Oblast ima vse pod nadzorom, posnetki iz ulic mest ne kažejo nekega odpora, privrženci se združujejo in razglašajo privrženost neodvisnosti. Vojska ni prevzela oblasti in je ponudila kakšni lutki tipa Nobeova nagrajenka za mir, ki si želi vojaškega posredovanja proti lastni državi.

Trump se lahko hvali, lahko grozi, ampak kaj, bo jutri ugrabil Madurovega naslednika? In potem še enega? Vseh nekaj milijonov tistih, ki bi se mu upirali?

Težko je vedeti, kakšno je resnično stanje v Venezueli. Propaganda, seveda, dela svoje. Vsak po malem laže, pretirava, izkrivlja realnost. Mogoče je opozicije dovolj in bo kmalu prevzela oblast. Mogoče ima oblast takšno moč, da sploh ni ogrožena. Mogoče bo prišlo do državljanske vojne. Mogoče je Madura izdal kdo iz njegovih krogov in se zdaj smeji sam pri sebi, ker bo sam vladal naprej, ali pa bo dobil kakšen odličen posel.

Ne, res ne vemo.

Jasno pa je naslednje. Gre za napad na suvereno državo, izraz brutalnega imperializma, ki ne pozna nobenih meja več. Trump se mogoče boji večje vojne, zato pa rad spletkari in ubija in odstranjuje svoje nasprotnike na vse možne načine. Želi si prevlado. Venezuela ima nafto, Iran je nevaren Izraelu, Rusijo bi bilo treba razbiti in pograbiti njihove resurse, Danski bi odtrgal Grenlandijo, Kitajsko bi obkolil in potem kot topovsko hrano v vojni proti tej gospodarski sili uporabil regionane sile. Na kratko, človek je nevaren, to še toliko bolj, ker mu včasih kaj tudi uspe in mu ni treba nositi posledic.

Vemo tudi, da se Venezuela, razen da je izgubila predsednika, v teh nekaj urah ni spremenila. Američani je ne nadzorujejo, niso se še polastili vse tiste nafte. Kako pa bo jutri, no, to bo pa pokazal čas.