Zadnjič so me naplahtali z Libijo. Bilo je davnega leta 2011, v času arabske pomladi. Moamer Gadafi, dolgotrajni vladar Libije, je res naredil marsikaj dobrega za svojo državo, zato je tudi bila najbogatejša v vsej Afriki, a bil je tudi megaloman in diktator in terorist. Uporniki pa so obljubljali svobodo in demokracijo in ves kolektivni zahod in njihovi arabski prijatelji so to podprli.

Na koncu v Libiji ni bilo nič od demokracije in svobode, prišlo je razsulo. Gadafija so ubili, državo uničili in razbili in takšna je še danes. Nikomur ni mar. Tisti, ki so pridigali o svobodi in demokraciji in človekovih pravicah in napredku, so se preusmerili na novo tarčo. Na Sirijo. Libija, kot da nikoli ne bi obstajala. Pa je. Je obstajala, je trpela, je končala v bedi in bolečinah!

Priznam, da sem na samem začetku navijal za padec sirskega predsednika Asada. Verjel sem v možnost demokratičnega odpora. Ampak to ni trajalo dolgo, kmalu je namreč postalo jasno, kakšni zločinci so ti uporniki, kako pobijajo vse povprek in kako skrajni islamisti prevzemajo vajeti, pri tem pa nikomur na zahodu in v regiji to ni mar. Celo tega jim ni bilo mar, ko je Islamska država ustvarila svojo državo na ozemlju Sirije in Iraka in je grozila Bagdadu.

Prišel sem do zaključka, da je sekularni režim v Siriji manjše zlo. Čas je pokazal resničnost te trditve. Zdaj je Sirija razdeljena, vlada ji okrutni terorist, ki obračunava z manjšinami. Kljub temu mu zahodni voditelji hodijo pihati na dušo. Toliko o njihovi zavezanosti svobodi in demokraciji. Le državo so hoteli uničiti, si jo podrediti.

Zdaj smo priča nekakšnemu poskusu barvne revolucije v Iranu. Tehnologija le teh je že dolgo znana. Izkoristiš notranja nasprotja, legitimne zahteve ljudstva, jih spraviš na ulice, potem pa s tolpami skrajnežev začneš razbijati in napadati državne institucije, groziti in pobijati, v želji, da boš s tem prevzel nadzor nad državo. Če ne gre sprva, zaostriš. Napade na predstavnike oblasti, na nedolžne mimoidoče, računaš na nasilno reakcijo države, ki bo potem na ulice spravila še več razjarjenih ljudi.

Ampak v Iranu je režim ta poskus zatrl. Ne bi ga mogel, če ne bi imel na svoji strani vsaj dela ljudstva.

Vse je jasno. Iran je cilj operacije spremembe režima. Pritisk je silovit. Najprej sankcije, ki otežujejo življenje navadnim državljanom. To je njihov namen. Čim več trpljenja. To trpljenje je kapital tujih sil, ki potem lahko izkoristijo nemir. Potem je tu propaganda. Izraelci sami priznavajo, da na spletu uporabljajo množice lažnih profilov, ki poskušajo ustvariti lažno sliko javnega mnenja, češ, vsi podpirajo napade na Iran in si želijo zrušiti režim in, to je noro, vzpostaviti oblast Reze Pahlavija. Seveda ne gre brez raznih ‘nevladnih organizacij’, ki poročajo o zločinih režima, napihujejo število žrtev in s tem manipulirajo javnost v podporo vojaškemu posredovanju. Ne gre tudi brez organizacije in oboroževanja skupin v samem Iranu, ki potem izkoriščajo nezadovoljstvo in širijo nemir. Na koncu pride še neposredno vojaško posredovanje.

Prav abotno je, ko ljudje, ki so podpirali izraelski genocid v Gazi, zdaj jočejo za žrtvami režima v Iranu. To so taisti ljudje, ki bi prvi lansirali bombe nad iranska mesta in pobijali predstavnike oblasti in nedolžne civiliste enako. Toda, pravi problem so drugi ljudje, tisti, ki vedno znova nasedajo očitni propagandi in se pustijo zapeljati v sovraštvo zdaj do te, zdaj do one države. Se mar ničesar ne naučijo? Ni bilo iraško orožje za množično uničevanje dovolj? Jih tista laž ni streznila? Jih ni streznila Libija? Sirija? Bodo padli na vsako neumnost o dojenčkih, ki da jih kurijo Hamasovci? O libijskih vojakih, ki si delijo viagro, da lahko potem posiljujejo upornike? O tisočih nedolžnih in mirnih Irancih, ki bi jih naj režim preprosto postrelil? Ni meja njihovi naivnosti?

Bojim se, da ne. Manipulatorji so brez vesti, množice pa brez pameti.