Svoje mnenje o izključevanju športnikov iz mednarodnih tekmovanj sem že večkrat izrazil. Na žalost so šport ugrabili geopolitični interesi in kolektivno kaznovanje je nekaj, kar nekateri celo pozdravljajo. Seveda smo pri tem priča neverjetni dvoličnosti. Ruski športniki ne smejo nastopati, izraelski lahko. Kdo bi že vedel, zakaj so izključeni beloruski, vprašati, zakaj ameriški niso, pa tako nima smisla.

Da, dvoličnost.

Rusija je že dolgo tarča hibridne vojne in šport je sestavni del te igre. Cilj je čim bolj ponižati celotno rusko prebivalstvo, jim dati občutek, da jih nihče ne mara, jim zagreniti življenje, vse v upanju, da bodo doma izvedli neko revolucijo in na oblast pospremili zahodnemu imperiju lojalno vodstvo. S človekovimi pravicami, demokracijo in agresijo na druge države to nima nič skupnega. Če bi imelo, potem ameriški športniki ne bi smeli imeti vstopa na olimpijske igre v Milanu in Cortini, izraelski pa sploh ne.

Zdi pa se, da se počasi razmere normalizirajo in bodo ruski in beloruskih športniki imeli odprtih vse več vrat, ne glede na vso sovraštvo, ki ga bodo zaradi tega izlili Ukrajinci in njihovi goreči podporniki.

Mednarodni paralimpijski komite (IPC) je sprejel odločitev, da bodo ruski in beloruski športniki lahko nastopili na zimskih paraolimpijskih igrah 2026 v Milanu in Cortini – šest Rusov in štirje Belorusi, pod svojimi nacionalnimi zastavami. Poniževanja z nekakšnim nevtralnim statusom bo tako konec.

Stojimo na razpotju. Odločiti se bo treba, ali bomo imeli neke skupne institucije, skupne prostore, tako v športu kot v kulturi, kjer se bomo vsi družili, ali pa nas bo sovraštvo razbilo v več majhnih vrtičkov, ki bodo potem imeli svoja tekmovanja, svoje kulturne prireditve, svoje medijske sfere. Dolgoročno niti Rusi ne bodo vztrajali pri svojih željah sodelovati v očitno s strani zahodnih sil ugrabljenih športnih tekmovanjih in bodo gradili svoje alternative. Bi že bilo žalostno, če bi tako izginile olimpijske igre, oziroma bi se spremenile v klub nekaterih zahodnih držav.