V Ukrajini se nadaljuje počasna vojna izčrpavanja. Že dvanajst let traja ta tragedija, ki se je začela z nasilnim prevratom v Kijevu leta 2014, podprtim s strani zahodne politike in obveščevalnih služb in ki se je kmalu sprevrgla v vojno centra proti upornikom v Donbasu. Krim je k sreči s hitro rusko aneksijo tej usodi ubežal.

Razvoj Ukrajine in Rusije, dveh najpomembnejših naslednic sovjetskega imperija, je v devetdesetih letih potekal podobno. Šibka centralna oblast, razrast oligarhije, korupcija, kriminal, razpadanje institucij države. Potem sta državi na prelomu tisočletja zavili vsaka na svojo pot. V Rusiji se je zbudila globoka država in preko Putina zaustavila razpad, Ukrajina pa je nadaljevala po svoji pogubni poti. Na eni strani avtoritarni centralizem z elementi demokracije, na drugi strani kriminalna oligarhija z elementi demokracije. Rusija se je začela ponovno vzpenjati, Ukrajina je propadala naprej.

To so bili časi, ko so ruske elite s predsednikom Putinom na čelu še vedno sveto verjele v možnost partnerstva z ZDA in s celotnim zahodom. Bolestno so si želeli pripadati. Putin je celo predlagal pridružitev Rusije k Natu. Vse, kar so zahtevali, je bilo nekaj malega spoštovanja. Celo širitev Nata proti ruskim mejam so bili pripravljeni požreti in tudi so požrli. Za svoje sorodnike v Ukrajini se niso kaj veliko brigali, saj so ti bili predvsem vir nevšečnosti. Rusija je dobavljala poceni energente, Ukrajinci so pa izsiljevali.

Medtem je znotraj Ukrajine vrelo. Država se je razklala na dvoje, na zahodni in na vzhodni del. Bilo je nekako v tistih časih, ko sem si dopisoval z neko mlado Ukrajinko, ki se je odselila v ZDA. Prihajala je z zahoda Ukrajine. Pogovor je enkrat nanesel tudi na vzhod Ukrajine, na regijo, ki je takrat niti še nisem poznal kot Donbas, ampak samo kot vzhod države, ki na volitvah glasuje za Stranko regij, ki bi naj bila nekoliko bolj pro-ruska. Moja dopisnica je prebivalstvo vzhoda označila za zahojene, primitivne kmetavze, različne od zahodnih Ukrajincev. Pozabil sem že, kako točno se je izrazila. Nekako bi ti ljudje naj bili primitivni, takšni, ki hodijo okoli z visokimi, blatnimi hlevskimi škornji. V tem smislu. Kasneje sem se ob vsesplošnem bruhanju sovraštva proti Rusom še pogosto spomnil nanjo.

Ukrajina je po šivih pokala že leta 2004. Morebiti se bo kdo spomnil tako imenovane oranžne revolucije, ene v vrsti številnih barvnih revolucij uporabljenih za odstranjevanje nezaželenih oblasti in vzpostavljanje zahodu podložnih vazalov. Že takrat so mediji, slovenski seveda tudi, Rusijo upodabljali kot zaostalo in nekulturno in slikali zlato prihodnost Ukrajine v objemu evropskih partnerjev.

Mimogrede, o medijih in Rusiji. Proti Rusiji je, odkar pomnim, potekala silovita informacijska vojna. Poročila so bila polna prizorov iz bednih ruskih vasi, kjer ostareli dedki in babice v pijanosti preživljajo svoje preostale dni. Temu primerne so bile vedno tudi barve v teh prispevkih. Sive in moreče. Tudi glasbena podlaga je bila podobna. Neprizanesljivo morbidna. Rusija bo, tako so trdili, kmalu propadla. Tako daleč so šli, da so podpirali čečenske teroriste, ljudi, ki so ugrabljali otroke in napadali kulturne centre. Nič jim ni bilo sveto. Vse, kar so slavili, je bila doba razpada, divja devetdeseta, ko so domači in tuji oligarhi brezobzirno ropali ruske naravne vire. Tisto jim je pa bil vzor.

Na kratko, na prelomu tisočletja je bilo obče sprejeto dejstvo, da Rusija nima prihodnosti.

Do leta 2008, ko je po nočnem gruzinskem napadu na separatiste v Južni Osetiji in Abhaziji izbruhnila vojna, je bilo že jasno, kakšne neumnosti so napovedi o ruskem propadu. Pod Putinom se je Rusija postavila na noge in se začela krepiti. Vojno v Gruziji, ki jo je začel takratni gruzinski predsednik Saakašvili, je zmagala, čeprav ne brez problemov. Južni Osetiji in Abhaziji je zagotovila neodvisnost, ni pa si ju priključila. Toliko o ruskem imperializmu. A v zahodnih prestolnicah so bili plat zvona. Ne le, da Rusi niso propadli, bili so sposobni udariti nazaj in zmagati. Začela se je nova poplava propagande v nenehni informacijski vojni.

Odnosi so se samo še slabšali.

Ukrajina je bila za ZDA, pa tudi za druge zahodne prestolnice vedno dragulj, ki so ga želeli iztrgati iz ruske orbite, meneč, da brez Ukrajine Rusija ne more postati imperij. Pri tem so ignorirali ruske želje po partnerstvu in očitno odsotnost imperialnih ambicij. Mogoče pa so le sanjali o uničenju ruske države in privatizaciji vseh silnih ruskih naravnih virov? Verjetno je bilo prav to, kar je privedlo do tragične podpore ukrajinskim skrajnim nacionalistom in strmoglavljenju Janukovičeve oblasti leta 2014 in kar je potem privedlo do državljanske vojne. Želja pograbiti ukrajinsko ozemlje in ga potem uporabiti kot oskočno desko za destabilizacijo ruske države.

Rusija je bliskovito aneksirala Krim. Bilo je enostavno. Velika večina prebivalstva polotoka je bila Rusov, želeli so si ubežati iz skorumpirane in propdajoče ukrajinske državne tvorbe, povrhu so bile ukrajinske oborožene sile demoralizirane in slabo pripravljene. Ruske oblasti so se zadovoljile s to zmago, a pri tem so pozabile na Donbas in preostanek Ukrajine, ki se je upiral novi, zlovešči oblasti v Kijevu. Resnici na ljubo jim v Kremlju ni bilo mar za te ljudi. Krim so vzeli, preostanka Ukrajine niso hoteli, ker je predstavljal samo breme. Spet, toliko o ruskem imperializmu.

Bržkone so Putin in ljudje okoli njega še tedaj upali na zbližanje z ZDA, čeprav jim je bilo že jasno, kakšni pajaci vodijo EU. Zmotno so tudi verjeli v nekakšno bratskost ukrajinskega ljudstva, predvsem ker jih je večina tako ali tako govorila rusko in so imeli enako kulturo. K sreči pa niso zaustavili potoka prostovoljcev in opreme, ki je napajal odpor v Donbasu. Ne, nobene ruske invazije v Ukrajino ni bilo, bil pa je strah donbaških rudarjev in voznikov avtobusov, ki so videli znamenja nacističnih sodelavcev, nočne procesije z baklami, slike z Bandero. Videli so tudi, kaj se je zgodilo v Odesi, ko so preprosto zažgali pro-ruske protestnike. Kmalu so na svoji koži občutili zločinsko naravo režima v Kijevu, ki jih je neusmiljeno bombardiral v želji, da si jih pokori.

Začela se je dolga vojna v Donbasu, ki je Ukrajina ni uspela dobiti. Še več, Kijev je večkrat boleče dobil po zobeh, čeprav je pri tem umrlo veliko civilistov v uporniških republikah Doneck in Lugansk.

Vse to trpljenje ni na zahodu nikogar zanimalo, ali pa so vsaj bili zelo redki. Umirali so Rusi, odvečni ljudje. Medtem je pod škornjem skrajanih nacionalistov in zahodnih sponzorjev rasel novi ukrajinski narod in se pripravljal na svojo sveto vojno proti ruskim hordam.

Če želite razumeti ukrajinski nacionalizem, morate prebrati dve knjigi. Hitlerjev Moj boj in Tolkienovega Gospodarja prstanov. Gre namreč za rasistično delitev nad arijsko, vredno, vilinsko raso, na može zahoda in na barbare, podljudi, orke vzhoda, ki iz Moskve ali Mordorja v velikih trumah nadirajo čez neskončne ravnice, v želji da ugasnejo dobrega, poštenega, svetlega evropskega človeka. To ni šala, ti ljudje res tako razmišljajo in se pogosto tudi izdajo. Še celo sram jih ni. Na žalost njihove poglede deli velik del zahodnih liberalnih elit. Zakaj pa mislite, da tako brezobzirno širijo sovraštvo do vsega ruskega, do ruskega športa, kulture, zakaj tako neusmiljeno zaničujejo in se posmehujejo? Ker je Rus v njihovih očeh pač navaden ork, pošast, ki jo je treba zatreti in uničiti. Vsekakor pa je po njihovem mnenju to bedna, neumna kreatura, ki nima nobene možnosti proti naprednemu človeku zahoda.

Oh, za kako zmotno se je izkazalo to mnenje.

Čeprav marsikateri rusofil to rad verjame, se ne strinjam, da je Vladimir Putin šel v vojno v Ukrajini, ker je hotel zavarovati trpeče prebivalstvo Donbasa. Ne, dogodki pred vojno kažejo neko drugo sliko. Namreč, Rusi so hoteli novo varnostno arhitekturo, ki bi upoštevala njihove interese. Nič radikalnega, le nevtralnost Ukrajine, zmanjšanje vojaške prisotnosti na ruskih mejah, mogoče tudi konec nenehne informacijske in propagandne vojne proti njihovi državi. Bojim se, da je Putin bil pri tem pripravljen prodati Donbas in mirno gledati, kako ga ukrajinska država požre, prežveči in ob papirni avtonomiji spremeni v novo Ukrajino, kjer bi počasi izginila ruski jezik in kultura. Ampak sreča za Donbas, je bil kolektivni zahod v letih 2020 in 2021 tako poln sebe, tako aroganten, tako zelo nesposoben dialoga, da je ruske predloge zavrnil. Posledica je bila vojna.

24. februarja 2022 so ruske čete udarile v Ukrajino. Premalo jih je bilo za zasedbo celotne države, sicer pa to očitno niti ni bil cilj. Cilj je bil minimalističen. Priključiti Doneck in Lugansk in Kijev prisiliti v sporazum, po katerem bi Ukrajina ostala nevtralna država. Predsednik Zelenski je z ruskimi četami v predmestjih Kijeva in z razbitimi ukrajinskimi vojskami to bil pripravljen podpisati. Potem je prišel britanski predsednik vlade Borish Johnson. Ukrajince so prepričali v možnost zmage. V zahodno podporo. Ukrajinci, neumni kakor večina planeta, misleč da je ni večje sile pod Bogom, kot je zahodni svet, so to obljubo kupili. Ruski načrt z majhno vojaško silo hitro izsiliti sporazum je spodletel. Prišel je čas za načrt B. Vojno izčrpavanja.

Zahodni propagandisti radi ponavljajo neumnost o treh dneh do padca Ukrajine, v kar bi naj verjel ruski predsednik Putin. Tega Putin nikoli ni rekel, prav tako česa takšnega nikoli ni izjavil kakšen res pomemben član ruske oblasti. Mogoče so o tem razpredali novinarji in aktivisti in upokojeni generali z dolgimi jeziki, ruska oblast nikoli. Ampak za zahodno propagando je to pač bila priročna laž in pokazatelj tega, kaj bo še prišlo. Poplava dezinormacij in laži, ki bi naj prikrili pravo naravo vojne in neizbežen poraz Ukrajine.

Nekaj je treba razumeti. Ruska intervencija v Siriji je bila test ruskega vojaškega delovanja, kako z minimalnim vložkom doseči maksimalni učinek, pri čemer čas izvedbe ni pomemben. V Ukrajini se je po prvem divjem pogonu proti Kijevu in po kopenskem mostu do Krima to ponovilo. Ruska država je začela počasi in sistematično graditi svojo vojaško industrijo in svojo vojaško silo. Počasi, kakor se nikamor ne bi mudilo. Tako počasi, da je pri tem Ukrajincem, podprtim z vsem zahodnim svetom, oboroženim z orožjem izropanim iz zadnjega skladišča v še najbolj nepomembni državi globalnega juga, dovolila ponovno osvojiti nekaj ozemlja. A ruski stroj je rasel. Preživel je ukrajinsko ofenzivo leta 2023, v kateri so se razbili najmodernejši zahodni oklepniki in tanki. Prilagodil se je dobi brezpilotnih letalnikov. Začej je bruhati strelivo. Množice so začele prostovoljno dreti v ruske oborožene sile. Mletje je bilo počasno, a za Ukrajino boleče. Drevored za drevoredom, vas za vasjo, mesto za mestom. Iz tedna v teden, iz meseca v mesec, iz leta v leto. Vsa vojaška industrija kolektivnega zahoda temu ni bila in še ni kos. Ukrajinci so se morali zateči k lovu na moške, na prisilno mobilizacijo, na polnjenje obrambnih jarkov z nevoljnim mesom. Medtem je spodletelo eno čudežno zahodno orožje za drugim.

Nič čudnega, da so menjave padlih vojakov med Rusijo in Ukrajino tako noro nesorazmerne. Rusi vračajo po tisoč mrtvih Ukrajincev, Ukrajinci po nekaj deset mrtvih Rusov. Pa kljub temu nekateri bebci na zahodu menijo, da je v vojni padlo več Rusov, celo milijon. Absurdno!

Rusi prevladujejo v vsem. V letalstvu, v topništvu, v številu vojakov, ki jih lahko pošljejo v boj, v oklepu, ki ga lahko žrtvujejo, celo v dronih. Ni je zračne obrambe, ki bi se lahko iz dneva v dan branila pred naleti poceni ruskih brezpilotnikov in nekoliko dražjih raket. Pogosto je v teh napadih uporabljeno po nekaj sto primerkov, bližamo se celo številu tisoč. Toliko jih ni le zato, ker ni dovolj primernih ciljev, Rusi pa namerno ne napadajo civilnih ciljev.

Po vseh podatkih je velika večina mrtvih v Ukrajini vojakov na obeh straneh, civilistov je bolj malo. Kljub temu je zahodni propagandni aparat to vojno predstavil kot genocid nad nedolžnim ukrajinskim ljudstvom. Prijemi so običajni. Rusi da kradejo otroke, Rusi da posiljujejo, Rusi da bombardirajo bolnišnice, Rusi da koljejo, Rusi da mučijo.

Ukrajinski in zahodni propagandni aparat poraza ne priznavata. Ta vojna nam je postregla z divjimi neumnostmi, a na žalost je tudi ogromno ljudi, ki vse te neumnosti sprejemajo in vanje verjamejo. Politične elite so mogoče že spoznale realnost, a se pretvarjajo, ker je pritisk nanje pač tako strašen. Kdo pa si upa oporekati bobnečemu besnenju, da je ‘Rusija agresor’ in da se ‘v Ukrajini brani zahod’ in da je ‘zmaga v naših rokah, če bomo dovolj odločni.’ Vidite, še celo zdaj, ko je že četrto leto vojne, ko so ukrajinska pokopališča polna mladih fantov in starih moških, ki niso mogli ubežati mobilizaciji, ko ni nobenega pravega premika v proizvodnji orožja, ne morejo priznati poraza. Kako pa bi? To bi vendarle omajalo vero v zahodno večvrednost. Saj sem že omenil, da ima vse to veliko skupnega z rasizmom.

Rusom se ne mudi. Še enkrat, cilj je z minimalnim vložkom vleči to vojno do izčrpanja ne le Ukrajine, ampak vsega zahoda. Bržkone je slednje zdaj že kar nekaj časa pravi cilj. Bolj izčrpan je zahod, močnejša je Kitajska, močnejši je tudi položaj Rusije. Hkrati se v sami Rusiji zaradi vojne tvori nova elita, ki nadomešča liberalno, v zahod zaljubljeno oligarhijo. Tudi to je bržkone Putinov cilj. Ustvariti novo Rusijo, ki ne bo več tako zapadna, ampak prej slavjanofilska, če uporabimo tisto prastaro delitev znotraj ruske družbe.