Vsekakor lekcija iz iraške okupacije Kuvajta in laži, ki so mobilizirale ameriško javnost za obračun s takratnim iraškim diktatorjem Sadamom Husseinom, ni prva, ki bi jo bilo mogoče izbrskati iz obsežne zgodovine manipulacij, je pa verjetno najbolj primerna.

10. oktobra 1990 je 15-letna deklica, znana samo kot Nayirah, pričala pred ameriškim kongresnim odborom za človekove pravice. Trdila je, da je kot prostovoljka v bolnišnici Al-Addan v Kuvajtu videla iraške vojake, ki so vdrli v porodnišnico, vzeli nedonošenčke iz inkubatorjev, oropali opremo in pustili dojenčke umreti na hladnih tleh. V svojem pričanju je omenila 15 inkubatorjev, v pisni različici pa je bila številka še višja – do 312 dojenčkov, ki naj bi umrli na ta način.

Seveda je to grozodejstvo sprožilo strašno zgražanje in zahteve po obračunu s krvavim diktatorjem in njegovimi hordami zla.

Toda vse je bila laž.

V resnici je bila Nayirah hči kuvajtskega veleposlanika v ZDA in članica vladajoče kuvajtske kraljeve družine. Ni bila prostovoljka v bolnišnici, ni delala kot medicinska sestra in ni bila priča tem dogodkom. Nič tako grozljivega se ni zgodilo, a cilj je seveda že bil dosežen.

Priznam, ne vem, kako točno deluje propagandni aparat. Se vsi deležniki srečajo in dogovorijo, o tem in tem bomo lagali in zavajali in tako bo javnost čez nekaj mesecev pripravljena podpreti agresivno politiko proti tej ali oni državi? Ali pa to pride iz nekega centra in potem večina medijskega prostora slepo ponavlja? Gre za resnično zaroto, ali za dobro utečen sistem?

Deluje pa precej preprosto. Propagandni aparat deluje že mnogo prej, preden začnejo padati bombe, ali so vsaj uvedene gospodarske sankcije. Deluje na mnogih ravneh, ne le preko glavnih novičarskih kanalov. V zabavni industriji, kjer se pripadnike nekega naroda predstavlja kot zlobne. Na univerzah, kjer se promovira določene disidente. V kulturi, kjer se na izpostavljene police potiska točno določene avtorje. V potopisnih dokumentarcih, kjer se o ciljni državi uporablja temne filtre, morbidno glasbo in počasi gledalca pripravlja, naj si misli, da je s to državo nekaj narobe.

Potem neizogibno pridejo zgodbe o grozodejstvih. Spomnimo se, o Rusih so med njihovo posebno vojaško operacijo trdili, da izvajajo masakre, posiljujejo in kradejo otroke. V iranskem primeru so izkoristili s strani zahodnih obveščevalnih organizacij očitno organizirane nasilne proteste. Kaj so trdili? Da je nasilna oblast pobila nekaj deset tisoč mirnih protestnikov, ki niso zahtevali drugega, kot svobodo in demokracijo. Ah, seveda, zahtevali so še diktaturo, torej vrnitev monarhije, ampak tega v našem zmešanem svetu nihče niti opazi ne.

Pomislite, iranska oblast bi naj v nekaj dneh ubila nekaj deset tisoč ljudi. Kar tako. Streljali in mučili so in trupla so se nalagala v skladiščih. Kakšnih posebnih dokazov o tem ni bilo. Nekaj čudnih posnetkov. Verjetno je v nemirih res bilo ubitih tudi nekaj mirnih protestnikov, a ubiti so bili tudi ljudje, ki so prekrižali pot tem samim ‘mirnim’ protestnikom. Posnetkov, ki bi prikazovali izredno agresivne nasprotnike oblasti, kako zažigajo stavbe in napadajo policiste, zvesti propagandist potem seveda ne bo prikazal. Nekako bi pokvarilo podobo, ki jo želi naslikati.

Ponovila se je zgodba iz Gaze. Tam so Izraelci trdili, da je Hamas posiljeval ženske in ubijal dojenčke. Dojenčke bi naj celo obglavljali. Nobenih dokazov za kaj takšnega ni, čeprav se nekateri še do danes pretvarjajo, da je vse res. Je pa genocid, ki ga je na podlagi teh laži izvedla država Izrael. Niti ne vemo, koliko ljudi je umrlo. Mogoče sto tisoč. Mogoče več. Gaza je porušena. Otroke so resnično žive zažigali. O tem dokaze imamo, a nekako ne šteje.

Ker ameriška in izraelska agresija proti Iranu ne gre čisto po načrtih, so zdaj na vrsti civilni cilji. Seveda, takoj na začetku vojne so napadli šolo in ubili čez sto deklic. Zdaj se še pretvarjajo, da je šlo za napako, tisti bolj butasti med nami pa so prepričani v iransko krivdo, a nikomur v resnici ni mar. Še veliko bo takšnih šol, veliko bo energetske infrastrukture, veliko vsega bo uničeno.

In kako bodo to upravičili? Seveda, rekli vam bodo, da je iranski režim podoben nacističnemu, da je pobil nekaj deset tisoč ljudi in jih še vedno ubija, na dan bodo prišli z grozljivimi in bizarnimi zgodbami, kaj vse da počne. Seveda je prav pobijati iransko prebivalstvo, bodo rekli. Profesor, ki ga mi promoviramo, nam je tako povedal. Disidentka, ki jo tiščimo v ospredje, se s tem strinja. Navsezadnje, zakaj pa se ne uprejo temu režimu? So celo njihovi podporniki? Potem si zaslužijo smrt. Vsi. Moški, ženske, otroci.

Da, to smo že videli v Gazi. Zakaj bi v Iranu (ali Libanonu) bilo kaj drugače?

Do zdaj je v Iranu že več kot tisoč civilnih žrtev.

V enem izmed zadnjih napadov so Američani in Izraelci napadli obrat za razsoljevanje, s tem pa od pitne vode odrezali mnogo ljudi. Ko si je nekdo le drznil ameriškega predsednika Donalda Trumpa na to opozoriti, je ta odvrnil: ‘Oni dojenčkom trgajo glave, ženske sekajo na pol. O nobenem obratu za razsoljevanje nič ne vem.’

Tu imate najboljši primer takšnega razmišljanja. Nasprotnika razglasiš za pošast, potem pa je vse dovoljeno. Vse!

In tako, vidite, deluje propagandni aparat. Gorje vam, če jim vse verjamete. Na vaših rokah je potem kri mnogih nedolžnih.