Točka preloma

Ko to pišem, počasi mineva enajsti dan vojne na Bližnjem vzhodu. Vojne, ki sta jo sprožila voditelja ZDA in Izraela in to med procesom pogajanj. To se ni zgodilo prvič. V preteklem letu je tako prišlo do dvanajstdnevne vojne, prav tako med samimi pogajanji, a tedaj je Izrael najprej sam napadel Iran, Američani so se teatralno vmešali šele na samem koncu.

Podobno kot v dvanajstdnevni vojni, je obsežni napad veljal različnim ciljem, med drugim odstranitvi vodilnih kadrov v islamski republiki. Tokrat je bil ubit sam vrhovni voditelj. Toda, Iranci so se v teh nekaj mesecih dobro pripravili. Za svoje celotno politično in vojaško vodstvo so uredili zamenjave. Tudi reagirali so bliskovito. Leta 2025 so potrebovali kar 18 ur, v soboto 28. februarja 2026, pa le nekaj ur.

O kitajski in ruski pomoči lahko le špekuliramo, a čisto mogoče je, da ob nekaterih naprednih vojaških sistemih, obe državi Iran oskrbujeta z informacijami o razporeditvi ameriških in izraelskih sil.

Ameriški predsednik rad laže in pretirava. Izraelci so enaki. Nekega dvoma o svojem uspehu niso dopuščali. A realnost je drugačna. Iran je velika država z 90 milijoni prebivalcev, z močno vojaško industrijo in leti priprav na prav takšen spopad.

Na eni strani ZDA in Izrael, s podporo njihovih zalivskih vazalov, ki so rade volje pustili svoje ozemlje na uporabo agresiji na Iran, s tem pa si nakopali iranske napade na ameriška oporišča na svojem ozemlju. ZDA in Izrael sta zbrala veliko letal, ladij, vzpostavila sta solidno zračno obrambo. Toda, na drugi strani je Iran pripravil ogromno raket, skritih v podzemnih oporiščih, povrhu pa še drone, tiste leteče in druge, ki jih lahko uporabi na morju. O številkah se ugiba.

Kakšen je bil Trumpov načrt? V bliskoviti vojni nad Iran zmetati čim več eksploziva, pobiti vodstvo, onemogočiti lanserje raket, zlomiti iransko voljo do odpora, sprožiti revolucijo. Je imel kakšen načrt, če bi se mu to zalomilo? Nič ne kaže. Tako je, če norci vladajo velesilam.

Kakšen je bil iranski načrt? Preživeti prvi udar, nadomestiti izgubljene kadre, potem pa začeti izčrpavati zračno obrambo v regiji. Tega so se lotili strateško in potrpežljivo. Sistematično so začeli uničevati ameriška oporišča v zalivskih državah, tako da so jih Američani preprosto zapustili. Uničevati so začeli radarje in zdaj Američani in Izraelci ne vidijo takoj, kdaj v njihovo smer letijo rakete. Z nenehnimi napadi so začeli manjšati število prestreznikov, ki jih ima na voljo nasprotnik.

Satelitski posnetki, tisti, ki so na voljo, pričajo o izredni natančnosti iranskih raket in dronov

Zdaj smo na točki preloma. Končno se vidi, kdo je lagal. Trump in Netanjahu. Svojim podpornikom lahko prodajata pravljice o zmagi, o tem, da Iran nima več skoraj nobenih raket in je tik pred zlomom, da se bo ljudstvo uprlo in spodneslo ‘režim’, a resničnost je drugačna. Iran je preživel, Iran je ameriško prisotnost potisnil proč od iranskih meja, zato tudi njihove letalonosilke ne upajo v Perzijski zaliv, Iran je izčrpal zračno obrambo nasprotnikov, ni pa izčrpal zaloge svojih raket in dronov.

Še več, satelitski posnetki, tisti, katerih objave ne blokirajo Američani in Izraelci, kažejo na izredno natančnost iranskih zadetkov. Iz Irana tudi prihajajo številni posnetki sestrelitev ameriških in izraelskih brezpilotnih letal. Tega je toliko, da je že prav dolgočasno. Rutina.

Hkrati so ulice in trgi iranskih mest polni podpornikov oblasti, ki pogumno, kljub bližnjemu bombardiranju, mahajo z iranskimi zastavami. Vse kaže, da je teh ljudi, ki so pripravljeni svoje življenje dati, če ne že za trenutno oblast, pa vsaj za domovino, ogromno.

Množice podpornikov oblasti se še vedno zbirajo po iranskih mestih

Trump lahko besni, lahko napoveduje konec vojne, ker da je vse že dosegel, lahko grozi s strašnimi napadi, a iranske rakete še vedno letijo in proti temu ne more nič. Tudi Hormuške ožine ne more odpreti. Ameriška mornarica si tja ne upa. Ne, ker bi se bala iranskih ladij, te so nepomembne, ampak ker jih Iran lahko od daleč s kopnega obstreljuje z brezpilotniki in raketami. Z lahkoto lahko potaplja tankerje.

V naslednjih dneh bo vse to postalo le še bolj očitno. Čas je na strani Irana, ki se noče pogajati, ker želi odločilne zmage. Trump lahko mogoče celo pobegne, strahopetec, kakršen je in iz regije umakne vso ameriško prisotnost, ampak Izrael se bo še vedno moral boriti in nafte in plina iz zaliva ne bo. To bi, če ostane tako, seveda pomenilo konec ameriške globalne hegemonije.

Prav zaradi tega se lahko bojimo za življenja iranskih civilistov. Vidimo, kako Izrael ravna v Gazi in v Libanonu, ko ne more zlomiti oboroženega odpora. Ko zmanjka ciljev med vodilnimi strukturami, ko ni več vojaških oporišč, ko ni nikjer videti nasprotnikove vojske, začne brezobzirno rušiti stanovanjska naselja, energetsko infrastrukturo, celo bolnišnice in šole. Seveda z izgovorom, da so pod njimi skladišča orožja in podobne neumnosti. ZDA na žalost kažejo enake znake brutalnosti. Na tak način hočejo povzročiti čim več trpljenja in uničenja, zlomiti cel narod. Gaza je dober primer, v kakšne skrajnosti so sposobni zaiti.

Nebo nad Teheranom po izraelskih in ameriških napadih na naftno infrastrukturo

Na kratko, zagnani v kot, znajo Izraelci in Američani poseči po najhujših orožjih. Nič več ni izključeno.

O končnem izzidu vojne je še prezgodaj razpravljati, a za zdaj kaže, da je Iran v vedno boljšem položaju.