Za državnozborske volitve letnika 2026 smo bili priča izredno negativni, malodane črni politični kampanji. Ne, to ni prvič, ampak tako hudo, da bi nekdo v Slovenijo vabil tuje obveščevalce in tik pred zdajci objavljal nekakšne prisluhe, da bi največji naftni trgovec zadrževal prodajo energentov in umetno ustvarjal krizo, tega še nismo imeli. Imamo pač eno politično stranko, katere voditelj je v politiki že več kot trideset let, ki gradi na sovraštvu, razdvajanju in neverjetni agresivnosti.

Vlada Roberta Goloba je v zadnjih štirih letih Slovenijo vodila solidno. Ne popolno. Niti približno. Veliko je bilo napak. Veliko prehitro podanih obljub. Toda, imeli smo vsaj nizko gospodarsko rast, dosegli smo visoko zaposlenost, nizko brezposelnost, ob tem je dolgotrajna nezaposlenost izredno nizka, zmanjšali smo zadolženost države glede na BDP. Počasi smo izboljševali prometno infrastrukturo, ohranjali industrijsko bazo, uspevali s turizmom. Nekako smo prelili velike dobičke v višje minimalne plače, uredili plačni sistem v javnem sektorju, čeprav smo ga, to je treba tudi priznati, potem tudi zelo hitro znova porušili. Največji poraz je seveda zdravstvo, katerega del si želi privatizacije in še večjih dobičkov. Tudi v dostopnosti stanovanj so bili narejeni le majhni koraki, v dolgotrajni oskrbi smo šele na začetku, v energetiko se je vlagalo občutno premalo.

Na kratko, Slovenija je povprečna država. Boljša od Hrvaške, ne glede na to, kaj vam govorijo, slabša od Avstrije. Takšna, kakršna je že dolgo. Ali je to dobro, ali smo s tem lahko zadovoljni, prepuščam v presojo vsakemu posamezniku.

Strategija ene politične stranke zadnjih malodane trideset let ostaja konstantna. Graditi kult osebnosti okoli svojega voditelja, uničevati in brisati konkurenco na svojem političnem polu, vsem drugim pa z nenehnimi aferami in obtožbami, celo z grožnjami ubijati voljo do udeleževanja na volitvah.

Tudi tokrat je bilo tako. Česa vsega nismo slišali? Slovenijo so poniževali na raven kakšne afriške države, kjer je vse zanič, vse pred propadom, nič ne deluje. Predstavnike vladajoče koalicije so razglašali za nesposobne norce, ki bodo potopili domovino. To je seveda tudi že stalnica. Koga vse sta že liberalni in socialistični tabor imela in kaj vse so tem ljudem že pripeli. Drnovšek, Rop, Pahor, Kresal, Golobič, Cerar, Bratušek, Šarec, Židan, Mesec, Golob. Ljudje, ki so jih označevali za svinjske pastirje, šivilje, komike, mesečnike, a hkrati ljudje, ki so se, če jim ni uspelo, pač umaknili. Ker politika pač ni vse življenje, še najmanj privlačno življenje. Razen za enega, ki je obseden z oblastjo.

Slovenski politični prostor se je razklal. Ne, ker bi Janez Janša dosegel nek preboj. Ne, ostaja pri podobnih odstotkih. Tokrat je uspelo dvema njegovima potencialnima zaveznika, predvsem trojčku Nsi-SLS-Fokus. Skoraj polovico so dosegli. Niso dosegli večine, a bili so blizu. 43 poslancev.

Na drugi strani so stranke trenutne koalicije zbrale nekoliko manj, na veliko in niti relativna zmaga Svobode tega ne more prekriti. 40 poslancev.

Nobena stran sama ne more sestaviti večine. Zaradi tega je ključna stranka tretje Slovenije, tiste, ki se ne uvršča v noben tabor, Resnice. Njen prihod in pohod v Državni zbor je bil predvidljiv in razumljiv in ga je treba videti v luči podobnih premikov po Evropi. Gre za odpor ustaljenim političnim in drugim elitam, ki so si razdelile ne le politični prostor, ampak tudi medije, gospodarstvo in druge sfere.

Kako ob takšni rezultatih vzpostaviti učinkovito in trdno večino, kako sploh vladati? Težko. Manjšinske vlade so v svojem delovanju omejene, sproti morajo iskati večino in kako to doseči v skrajno polariziranem ozračju, kjer je vsak kompromis razglašen za izdajo? Potem je še možnost sodelovanja z Resnico, ki bo imela pet poslancev. Ampak Resnica, ki je ekonomsko liberalna, z Janšo noče, v koaliciji s kakšno Levico pa bo tudi že težko. In tudi če bo, imajo le 45 poslancev, torej polovico, ne večine. Recept za paralizo torej. Je še možnost neke druge koalicije, recimo Svoboda+SD+Demokrati+NSi, ki bi imela 50 poslancev, toda, tudi tu bodo težave. Za Svobodo in SD še ne toliko, problem je pri NSi in Demokratih, ki jih bo Janšev medijski stroj v takšnem primeru označil za izdajalce in zmlel. To vsekakor je grožnja.

NSi bi recimo lahko nadomestila Resnica, potem bi bila večina minimalna. Si kdo predstavlja Levico in Resnico v isti koaliciji?

Da, kombinatorika je zahtevna.

In potem je še grozeča globalna kriza, posledica norega ameriškega in izraelskega lomastenja po Bližnjem vzhodu. Trump in Netanjahu sta sprožila nekaj, česar ne moreta obvladovati. Iran je preživel in v stilu oko za oko, tolče nazaj. Dokaj uspešno. Hormuška ožina je zaprta, s tem je ogroženih 20% globalne nafte, z umetnimi gnojili je odstotek še višji. Iran je tudi sposoben povračilno napadati energetsko infrastrukturo v sosednjih državah.

Če se bo to vleklo, bo imelo tudi posledice na nas. Ne bo nam več tako lepo, nova vlada bo doživljala silovite pritiske. In kdo bi rad vladal v takšnih razmerah? Tudi če bo, mu bo podpora začela padati.

Predčasne volitve so realna možnost. Toda, prej kot bodo, večja bo možnost za povsem enak rezultat. Ne pozabimo, razklana družba smo. In kaj bomo potem?

Znašli smo se v neprivlačnem položaju. Najprej bodo pogajanja, potem bo morebiti neka šibka vlada, na koncu se lahko pripetijo še nove volitve. Ena neznosna in dolgotrajna politična kampanja, ki utegne zaviti v še večje ekstreme. Če so že na plakate obešali mrtve pse in golobe, se bodo mogoče zatekli še v politično nasilje proti čisto živim ljudem.

Seveda, kdo pri zdravi pameti pa še zmore spremljati vso to politično kloako, ki jo poglabljajo neverjetno porumeneli mediji? Ni ravno užitno.

Pa bi lahko bilo. Če ne bi imeli takšnih medijev in če bi političnega prostora ne zastrupil en sam človek. Potem bi celo lahko razmišljali o veliki koaliciji, ki bi nas vodila skozi krizne čase. Kako žalostno.