Če verjamete v zgodbe o boju demokracije in svobode proti kršiteljem človekovih pravic in tiranom, ne morete razumeti, kaj se pravzaprav dogaja v svetu. V resnici gre namreč za spopad med dominanto silo, ki si želi ohraniti svoje prvenstvo in celim kupom konkurenčnih sil, ki želijo zagotoviti svojo strateško neodvisnost.

Na kratko, ameriški imperij proti multipolarnemu svetu.

Obdobje hegemonije ZDA se je začelo s koncem hladne vojne. ZDA so bile gospodarsko, tehnološko, diplomatsko, vojaško in kulturno na samem vrhuncu. Vladale so svetu, v katerem ni bilo primerljivega tekmeca. Velika večina človeštva je spremljala njihovo zabavno industrijo in si pustila preko nje ustvariti podobo sveta. Večina globalne gospodarske aktivnosti je bila vezana na ameriško gospodarstvo in ameriška valuta je bila rezervna valuta, kar je pomenilo, da so Američani po mili volji lahko tiskali denar in se zadolževali. Skozi razne institucije so Američani lahko odločali o razvoju celotnih regij in so imeli diplomatsko prevlado. Če je vse drugo spodletelo, so lahko na sam konec sveta poslali svoje vojske.

Jasno, da to ni moglo trajati večno. ZDA so pač le večja država z zdaj že čez 330 milijoni prebivalci, a to je še vseeno le majhen delež globalnega prebivalstva.

Preostanek sveta se je začel razvijati. Vsi vidimo kitajski vzpon, a še mnogo držav je, ki leta in leta beležijo hitro gospodarsko rast. Indonezija je malodane povsem nevidna. Indijo še opazimo. O Rusiji govorimo zaradi njene ozemeljske velikosti, vojne v Ukrajini in bližine Evropi. Gospodarskemu in tehnološkemu razvoju sledi vedno večja mednarodna teža, več denarja v proračunu omogoča tudi več trošenja za oborožene sile, vedno bogatejše države pa lahko krepijo tudi svojo mehko moč, ki prihaja v obliki športa, turizma, zabavne industrije, kulture.

V desetletjih po koncu hladne vojne je ameriška premoč začela kopneti in to je postalo jasno tudi Američanom samim. Nekaj je bilo treba narediti.

Že leta pišem o predvidljivem odzivu ZDA. Mogoče ta odziv ni najbolj racionalen, je pa ga mogoče razumeti skozi željo ameriških elit, da ohranijo svojo prevlado. Ta odziv je naslednji: ker sami ne morejo obvladovati vsega planeta, morajo v posameznih regijah ustvariti krizne razmere in uporabiti lokalna nasprotja, da potem kot zunanja sila še naprej ostanejo prevladujoča sila. V Evropi je bilo treba sprovocirati večjo vojno in Evropejce mobilizirati proti Rusom. Na Bližnjem vzhodu je ves čas bil tarča Iran. Na drugem koncu sveta Kitajska. Tajvan, recimo, bi lahko služil enakemu namenu kot Ukrajina. Američani bi sprovocirali Kitajce v agresijo in si potem podredili države vzhodne Azije, češ da se je treba ubraniti kitajskega imperializma.

V najboljšem primeru bi ta politika privedla do razpada Rusije in Kitajske in ponižanja Irana. Preprosto ne bi bilo več večje sile, ki bi se lahko zoperstavila ameriškim pritiskom in nove državice bi naselili s pohlevnimi kompradorskimi elitami. Če ne bi šlo drugače, bi podobno, kot so naredili z Libijo, celotne države pahnili v kaos in tako preprečili, da bi prestavljale večjo nevarnost. Imperij kaosa, v katerem edina globalna sila s politiko deli in vladaj še vedno ostaja na vrhu. No, če to ne bi uspelo, bi na dvoje razklan svet ZDA še vedno omogočal, da nadzorujejo svoje zaveznike in jih izčrpavajo in tako hranijo svoj imperij. Po vedno bolj očitnem porazu v Ukrajini in kitajski mojstrski mirovni potezi med Iranom in Savdsko Arabijo, se zdi da je ta razklan svet še najbolj verjetna prihodnost.

Pri tem demokracija, svoboda in človekove pravice nimajo nič. So le besede, orodja za mobilizacijo domače javnosti in demonizacijo nasprotnikov, kar se odlično vidi v primeru ameriških obtožb na račun Kitajske, da izvaja genocid nad Ujguri, medtem ko o izraelskem divjanju nad Palestinci tega niti približno ne bi rekli. Še enkrat, svoboda, demokracija, človekove pravice pri tem nimajo nič, o vsem odloča železna logika interesov globalne velesile, ki bolestno želi ohraniti svojo prevlado.