Božič leta 1941 v Budimpešti. Le kako je bilo?

Nobene podobe nimam v glavi, da bi si vsaj približno predstavljal. Ali npr. v Bratislavi v istem času? Kako je bilo? Podobe, ki jih ljudje nosimo s seboj, in ki nam nadomeščajo neobstoječe spomine na čase, ki jih sami nismo mogli doživeti in kraje, ki jih nismo mogli videti, prihajajo v nas po različnih poteh. Nekaj jih pridobimo iz pripovedovanj poznancev. Tako npr. sem imel priložnost poslušati udeleženca bitke za Monte Cassino, ki je še prej služil v Sovjetski Zvezi. Nekdo iz naših krajev je bil v Normandiji v času izkrcanja. Veliko jih je bilo na vzhodni fronti. Kot je znano, so mnogi štajerski fantje služili vojsko pri Nemcih, med njimi tudi moj dedek. (Partizanov je bilo pri nas sila malo.)

Podobe si pridobimo tudi iz knjig in filmov. Knjige, zgodovinske ali fikcija, nam predstavijo svoj delež, odvisno od zmožnosti naših predstav. Filmi po drugi strani nam vtisnejo v glavo podobe od zunaj, da že takoj vidimo kakšni so bili Nemci in kakšni Angleži, kako zveni MG42 in kako pod nebom šviga Spitfire. Če gremo v muzej si lahko stvari ogledamo od bliže, če ima kdo možnost, lahko nekatero lažje orožje celo preizskusi.

Nekako si lahko predstavljam kako je bilo v Londonu leta 1941. Da, težko je, ker to ni osebna izkušnja, in filmi prikazujejo stvari na malo lažniv, izpiljen način, zgodovinske knjige so pa tudi izseki najpomembnejših dogodkov. Lahko si predstavljam tudi Maribor, ki je med vojno doživel silovito bombardiranje. O tem si lahko pogledam slike v muzeju in potem, na ulici, primerjam tedanje stanje s sedanjim.

Plakat madžarske skrajno fašistične organizacije “Puščičasti križi”

Ampak Budimpešta in Bratislava: ne, o tem nimam nobene podobe. V bistvu je tako, da ima vsak človek izredno ozek pogled na svet okoli sebe in če ne bi bilo takšnega dostopa do informacij kot smo ga deležni v teh časih, bi vedel le o stvareh, ki bi se godile v bližnji okolici in tu in tam o stvareh, ki bi pretresle svet, a še to z zamikom.