Rusija in Evropa

Začetki ruske države
Za prvo rusko državo lahko štejemo Kijevsko Rusijo, ki je imela središče na reki Dnjeper, v Kijevu že v devetem stoletju. Ker je ta država živela predvsem od trgovskih stikov z Bizancem je od tam v desetem stoletju prevzela krščanstvo. Po razkolu med zahodno in vzhodno cerkvijo, so se Rusi znašli v nasprotju s katoliško Poljsko in Švedsko na svojih zahodnih mejah, kar je postalo povod mnogim vojnam.

V letu 1223 je Mongolski vladar Džingiskan začel svoj pohod proti Evropi in že leta 1224 so na reki Kalki uničili vojsko ruskih knezov, pod Džingiskanovim nečakom Batujem (ker Džingiskan je imel leta 1227), pa so Mongoli leta 1240 osvojili Kijev in s tem je prenehala obstajati enotna ruska država. Ohranili sta se le kneževini Novgorod in Pskov na severu. Rusi so bili od tega trenutka podložniki nove države – Zlate horde. Niso bile sicer ruske kneževine formalno vključene v mongolsko državo, morale pa so jim plačevati davščine. V tem času se je še posebej okrepila Moskva, ker so si moskovski knezi z darovi znali pridobiti naklonjenost tatarskih knezov.

Prav v tem času, ko je padel Kijev, sta Sveto Rimsko cesarstvo in katoliška cerkev pozvali na križarski pohod nemške, švedske in danske fevdalce, ki naj bi spreobrnili Ruse v katolištvo. Leta 1242 je na zamrznjenem Čudskem jezeru Aleksander Jaroslavič (Nevski) premagal Švede in nemški viteški red. Čeprav se je šlo predvsem za nadzor nad trgovskimi potmi nad mestom Novgorod, pa je velik pomen v rusko – evropskem nasprotju, če ga lahko tako označimo, dobila vera.

‘Prav v ločitvi Rusije od zahodne Evrope, vidi večina zgodovinarjev tisto najhujšo posledico 240 letne vladavine Tatarov nad Rusi. Med tem, ko se je Kijevska Rusija razvijala dokaj sinhrono z ostalo Evropo, pa je Tatarska doba povzročila občuten zastoj v razvoju. V celoti so se v ruskih deželah pod tatarskim vplivom, uveljavljale mnogo bolj oblike osebne odvisnosti tlačanov od fevdalcev, kot v zahodni Evropi. Najhujši gospodarski in kulturni udarec pa je Rusija utrpela zaradi uničenja mest, ki so v zahodni Evropi prevzemala vlogo nosilcev napredka. Od 74 mest, ki so bila znana v Kijevski Rusiji, so jih v času Mongolsko Tatarskega vdora, uničili 49. Od teh se jih 29 ni nikoli več dvignilo iz pepela. Zato je skoraj zamrla obrtniška dejavnost, z njo pa tudi trgovina.’ (Rupnik, 1999:41)

Moskvi sta se med Mongolsko nadvlado utrdili tako velika kneževina, kot tudi metropolija in začelo se je obdobje znano kot zbiranje ruskih dežel pod moskovsko oblast. Pri tem so se knezi morali spopadati tako s Tatari kot z Litovsko – Poljsko unijo, ki je držala velike dele nekdanje Kijevske Rusije.

Ideja o tretjem Rimu
Po padcu Carigrada se je porodila ideja tretjega Rima. ‘Moskva je dobila argument za trditev, da je edina varuhinja, prave, čiste pravoslavne vere ter da je Bog hudo kaznoval Bizanc za izdajo te vere, ko se je združil s papističnimi krivoverci. Moskovska pravoslavna država je ostala edini branik Pravoslavja, njeni vladarji pa so začeli šteti za politične dediče Bizantinskega imperija. Ruska pravoslavna cerkev, se je imela za poklicano, da nadaljuje in ohranja tradicijo prave vere in tako se je nadaljevala ideja o tretjem Rimu, ki da bo živel večno.’

Tu se je še naprej nadaljeval verski spor, ki se je prenesel od Rima in Bizanca na Rim in Moskvo. ‘V rusko politiko se je spet vmešal rimski papež, ko je Ivanu tretjemu ponudil za ženo hčer bizantinskega cesarja Sofijo ( Zojo) Paleolog, in to z namenom, da bi moža spreobrnila v rimsko katoliško vero, ali pa ga vsaj prepričala o nujno potrebni uniji z Rimom. Dejansko pa je ta zakon bistveno utrdil neodvisnost Moskovskega velikega kneza, kajti z Bizantinsko cesarično, ki je bila edina dedinja izgubljenega Bizantinskega cesarskega prestola, je Ivan tretji prevzel tudi Bizantinskega dvoglavega orla za grb, sebe pa je s popolno pravico lahko oklical za naslednika Bizantinskih cesarjev.

V času vladanja Vasilija tretjega je menih Filofej (Filotej) v Pskovu leta 1510 izoblikoval teorijo o Moskvi kot tretjem Rimu: ‘Naš vladar je na vsem svetu edini car nad kristjani, upravljalec nad svetimi, božanskimi prestoli svete ekumenske in apostolske cerkve v mestu Moskvi, ki ga je Bog rešil … edino ona razsvetljuje ves svet bolj svetlo kot sonce…kajti pomni: vsa krščanska cesarstva so propadla in se zedinila v eno v carstvo našega vladarja, kot pravijo preroške knjige: to je Rusko carstvo. Kajti dva Rima sta padla, ampak tretji Rim stoji, četrtega več ne bo.’
Pri tem misli na dva predhodna Rima kot na Rim v Italiji, ki ga imajo v rokah papistični krivoverci, in na drugi Rim, ki je Carigrad, kateri je padel pod Turke leta 1453.
Odpiranje Rusije

Ruski odnos do Evrope je bil najprej odnos do sosedov, do Švedov in Poljsko – Litovske unije ter do Rima, ki si je poskušal podrediti pravoslavje, še posebej po tem, ko se je Moskva proglasila za tretji Rim in za varuha vsega pravoslavja. Prav na zahodnih in severnih mejah, se je Rusila najbolj borila za osvojitev novih področjih, predvsem za izstop na Baltsko morje. Izpostavil bi v zvezi s tem obdobje na začetku 17. stoletja, ki se imenuje ‘Smutnoje vremja’, kar pomeni zmedeni časi. Tedaj je Rusiji vladal Boris Godunov, ki ga je ljudstvo osumilo, da je dal umoriti Dimitrija, sina Ivana Groznega, bil pa je tudi potomec tatarskega fevdalca in kot tak težko sprejemljiv za bojarje. Leta 1604 je katoliško Poljsko – Litovska unija uporabila samozvanca, ki je trdil, da je prav tisti Dimitrij, ki ga je Godunov dal umoriti in da je čudežno preživel. Leta 1605 je že zavladal Moskvi, skupaj s svojimi Poljskimi podporniki. Ni se končalo pri tem, pač pa se je kmalu pričela vsesplošna zmeda. Lažnega Dimitrija so ubili, pojavil se je drugi samozvanec, posredovali so Švedi in šele 1612 leta so Rusi osvobodili Moskvo in pregnali Poljake. Leta 1613 je zasedal državni zbor vseh knezov, vojvod, bojarskih veljakov in drugih predstavnikov ruskih dežel in izbral za carja 16 letnega Mihaela Romanova. S tem se začenja dinastija Romanovih, ki bo trajala 300 let.

Za velikega reformatorja in tistega, ki je Rusijo odprl Evropi, štejemo Petra Velikega. Zaradi svojega navdušenja nad pomorstvom je sklenil potovati po Evropi. V Holandiji je več mesecev celo delal kot tesar v ladjedelnicah, vsepovsod pa se je učil o razvoju v Evropi in o zaostalosti Rusije napram njej. Povsod je novačil mojstre za delo v Rusiji. Ko se je vrnil v Rusijo je skupaj s Poljaki in Danci strl Švedsko moč na Baltiku in si pridobil pristop do morja. Leta 1703 je v ustju Neve ustvaril Sankt Peterburg. S tem je Rusiji zagotovil okno v Evropo. Hkrati pa je Rusijo uvrstil med evropske sile. Uvedel je mnogo reform, ki so bile v sami Rusiji zelo sporne, pomenile pa so približanje Evropi.

Rusija je popolnoma vstopila v Evropski sistem z Napoleonom. Po tem, ko je francoska armada propadla pri svojem pohodu nad Rusijo, so ruske vojske skupaj z zavezniki premagale Napoleona pri Leipzigu in vkorakale v Pariz. V tem trenutku je bila Rusija najmočnejša kopenska sila v Evropi. Car Aleksander I. pa je dobil ključno vlogo v tedanji Evropi kot eden utemeljiteljev Svete alianse skupaj s pruskim kraljem in avstrijskim cesarjem. Postal je eden izmed stebrov reakcije v Evropi in postal je prvi ruski vladar, ki je preko Svete alianse vstopil v vseevropski koncert velikih sil in skupaj z drugimi vladarji krojil usodo tedanje Evrope.

Rusija kot del evropskega ravnotežja moči
V 19. stoletju je bila Rusija del evropskega ravnotežja moči in je bila kot takšna enakopravna drugim državam. Tako je tvorila zavezništva z drugimi državami. Postala pa je simbol reakcije in nazadnjaštva. Carja Nikolaja I. so tako imenovali žandarja Evrope, ki je vsepovsod podpirala reakcionarne režime in spodbujala k posredovanju zoper revolucionarna gibanja. Tako je v dvajsetih letih 19. stoletja, Rusija nasprotovala posredovanju v grškem uporu zoper Turčijo, čeprav so bili Grki pravoslavne vere, kajti Rusija je na prvo mesto postavila legitimno oblast, četudi je bila v tem primeru to Sultanova oblast. To dejanje so Rusiji evropski liberalci globoko zamerili in do Rusije se je razširilo nezaupanje kot do zelo nazadnjaške države. Do sredine 19. stoletja je Rusija izgubila premoč na Evropskem kontinentu in leta 1853 je izgubila Krimsko vojno, katero sta zoper njo vodili predvsem Francija in Anglija.

Proti koncu 19. stoletja je v Evropi začela rasti moč Nemčije in začela so se tvoriti zavezništva, s katero so vse velike sile poizkušale pridobiti čim več moči. Na tak način sta se do leta 1914 v Evropi pojavila dva nasprotna tabora in vstopila v 1. svetovno vojno. Ta pa je postala pogubna za rusko carsko oblast in leta 1917 je po 300 letih padla dinastija Romanovih. Zgodilo pa se je nekaj mnogo bolj bistvenega. Revolucija je Rusijo oddaljila od Evrope in jo izolirala, kar se je najbolj pokazalo z intervencijami antantnih sil zoper komunistično revolucijo. Med vojnama, se je Sovjetska Zveza okrepila, vendar ji kljub temu ni uspelo priti iz izolacije in predvsem v srednji Evropi je postala simbol vzhodne nevarnosti.

Po 2. svetovni vojni, si je ta Sovjetska zveza v vzhodni Evropi pridobila vzhodno evropske države. Z padcem železne zavese je nastal prepad med zahodno Evropo in njenim povezovanjem na eni strani in Sovjetsko zvezo s satelitskimi državami na drugi strani. Sicer je bilo tudi na vzhodu prisotno določeno povezovanje, ki pa je bilo predvsem vojaško v okviru Varšavskega pakta. COMECON, ekonomska povezav, pa ni nikoli zares dobro delovala, kar verjetno gre pripisati planskemu vodenju gospodarstev.

Tako Sovjetska zveza ni bila prisotna pri zahodnoevropskem povezovanju, ki je rezultiralo v Evropski Uniji. Po padcu komunizma in železne zavese pa se je tudi v Rusiji začela debata o tem, ali je Rusija najprej evropska država, ki naj bi se povezovala z drugimi evropskimi državami ali pa je zaradi svoje geografske lege in drugačnega zgodovinskega razvoja, posebna.

Spori med slovanofili in zahodnjaki
Prvo množično srečanje ruskega izobraženstva z Evropo se je zgodilo med vojnami proti Napoleonu, ko je carska armada prodrla vse do Pariza. Mladi oficirji so se na teh pohodih okužili s sodobnimi idejami tistega časa, še zlasti z gesli francoske revolucije.In ko so po potresu, ki ga je med njimi povzročil krvavi obračun z dekabrističnimi puntarji, postali še bolj zbegani zastran prihodnosti svoje domovine, so se v iskanju odgovorov trajno razbili na dva nasprotna tabora. Eni so rešitev za Rusijo videli v tem, da se navznoter reformira ter prevzame zahodnoevropske norme organizacije države in družbe. Poimenovali so se za zahodnjake (zapadniki). Drugi so videli prihodnost Rusije v tem, da se razvija na svojih posebnostih, kot so pravoslavje, tradicionalna vaška skupnost (obščina), nagnjenje h kolektivizmu, k občestvenosti (sobornosti). Ker so odgovore iskali v slovansko-ruskih posebnostih so se poimenovali za slovanofile.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s