Sicer velja v ZDA in na sploh v zahodnem svetu, da ima vsak posameznik svobodo izražanja, razen v določenih primerih, ko bi spodbujal sovraštvo in nasilje, ali pa, zanimivo, če bi v Nemčiji zanikal Holokavst.

Toda, vse ni tako preprosto. Ne gre kar vsega reči, tudi če ti pustijo. Kar so občutile tudi Dixie Chicks.

Leta 2003 je ena izmed pevk v Londonu izjavila, da jo je sram, da prihaja iz iste države (Texas) kot predsednik Bush. Kazen je sledila, in tukaj lahko vidimo, da tudi če je formalno garantirana svoboda izražanja, da pa obstojijo tudi pritiski, ki to pravico zelo omejujejo.

Skupina je takoj prišla pod težki udar patriotov in mnoge radijske postaje niso hotele več vrteti njihovih pesmi in nekateri so njihove plošče uničevali v javnosti. Prodaja njihovih plošč je padla. Postale so nezaželene.

Zdaj, seveda, vsak ima pravico bojkotirati kogar koli hoče. Vendar se tukaj kaže moč organiziranih skupin, po navadi verskih in nacionalističnih, ki zmorejo mobilizirati velik del prebivalstva in potem močno pritiskati na tiste, katerim nasprotujejo. Nekaj podobnega se je zgodilo Melu Gibsonu, ki je že bil v nemilosti pri Judih po svetu zaradi svojega filma o  Jezusovih poslednjih urah, v katerih bi naj grdo prikazal Jude. Ko so ga alkoholiziranega ustavili policisti je izustil nekaj bednih o tem, da Judi vladajo svetu in da so odgovorni za vse vojne. V bistvu nič kaj posebnega, ker ljudje govorijo mnoge neumnosti, ko so pod vplivom alkohola ali mamil. Če bi rekel kaj podobnega o muslimanih ne bi bilo kakšnega posebnega zgražanja. Mogoče bi si pridobil podobni kultni status kot Ann Coulter. Toda, ker se je grdo izrazil čez napačno skupino v ZDA, so ga ti skoraj požrli in za hip se je zdelo, da je njegove kariere konec. Seveda, da si ne boste mislili, da tam obstoji kakšen judovski lobij: tega ni! Ampak uničili bi ga vseeno. K sreči se je pokesal v tragikomediji ameriškega vsakdana, ko večina prebivalstva verjame v skorajšnji Jezusov prihod, ki bo vse neverne Jude poslal v pekel, ko pa vseeno ni dovoljeno kritizirati izvoljenega ljudstva, ki je ključno v dogajanjih poslednjih dni.

Ti pritiski od spodaj (kakršnega so doživele Dixie Chicks) so seveda samo ena stran medalje. Po drugi strani imamo lastniške deleže v medijih, oligarhije, ki so povezane z vladajočimi elitami. V ZDA npr. so vsi večji mediji po 911 sklenili pakt z administracijo, da bodo patriotski, kar se je dolgo časa tudi videlo. Drugačna mnenja  so pač morali od tistega trenutka dalje, ko se je novinar CNN-a veselo vozil s tankovsko kolono proti Bagdadu, dobavljati drugi, mnogo manjši igralci. Alternativa torej.

Zanimivo, vse zelo spominja na Rusijo, ki je tolikokrat tarča ‘ljubiteljev’ svobode medijev. Tudi tam obstaja monopol nad večjimi mediji, medtem ko spodaj obstoji ogromno manjših, ki so neodvisni in kritični. V obeh primerih, tako v ameriškem kot ruskem, lahko govorimo o monopolu velikih, ki diktirajo ‘resnico.’ Ona druga resnica je dostopna samo tistim, ki imajo čas in voljo, da si jo poiščejo. In takšnih je, na žalost, zelo malo.

Tako je razvidno, da svobodi izražanja, svobodi medijev, ne grozi samo država, po možnosti avtoritativna država, pač pa je zunaj še kar nekaj igralcev, ki to počnejo prav tako uspešno. Zabavno pri vsem tem pa je, da svobode kot takšne nihče v resnici ne omejuje. Ne, ni več potrebno, kakor v sovjetski maniri, zapreti usta vsakemu oporečniku. Mnogo bolj učinkovito je skozi velike medije servirati svojo resnico in pustiti alternativcem njihovo veselje. Na ta način se da lepo vplivati na večino. Manjšina ni več problem. Kritična vprašanja se izgubijo med vso propagando. Cilj je dosežen brez zapiranja novinarjev.