V petek sem gledal film The Rising, indijskega režiserja Ketana Mehte. Vsekakor zanimiv Bollywoodski izdelek, ki meša zgodovino z domišljijo. Glavni junak: uporni sepoy Mangal Pandey.

Eno bolj zanimivih dejstev iz zgodovine je, da je neko podjetje lahko zavladalo tako velikemu področju kot je Indija (pri tem so všteti še današnji Pakistan, Bangladeš, Nepal in Butan). To je bila British East India Company, ki je delovala skoraj kakor neodvisna država. Britancev nikoli ni bilo veliko in so se pri svojem vladanju morali zanašati na številne indijske vojake in uslužbence. Toda, sami so bili oficirji, imeli pa so tudi nekaj čisto evropskih enot. Kar je skoraj neverjetno je, da je to tako dolgo delovalo.

Film je umeščen v čas pred začetkom upora sepoyev, indijskih vojakov v službi podjetja. Upor je drugače prinesel konec podjetja in vzpostavitev oblasti angleške krone.

29. marca 1857 je neki Mangal Pandey pod vplivom mamil izvršil ‘one man’ upor, pri čemer je streljal na oficirje in pozival vojake k uporu. Britanci so ga hitro premagali in so ga po sojenju obesili. To je zgodovina. Upor se je dejansko začel kakšen mesec pozneje.

Mangal Pandey (Aamir Khan)

Film je pač drugačen. V njem sledimo zgodbi dveh prijateljev, britanskega oficirja Williama Gordona in indijskega vojaka Mangala Pandeya (Aamir Khan), katerih prijateljstvo se začne na bojišču (kako tipično za filme) v Afganistanu.
Nekaj let kasneje Britanci uvajajo nove puške, katerih polnitve bi naj po govoricah bile prevlečene s svinjsko in govejo mastjo. Ker so narejene tako, da se jih odpira z zobmi in se potem smodnik in kroglo vsiplje v cev, to povzroči strah med muslimani in hindujci, da bodo delovali proti svoji veri. ( V resnici so bile to samo govorice)
Oficirji zanikajo, da bi polnitve bile kakorkoli v stiku s takšno mastjo, a izkaže se, da je to laž kar med vojaki, ki so že vsi imeli opravka s tem orožjem povzroči jezo in upor je pred vrati. Britanci, ki jim ni jasno, zakaj bi neke verske prepovedi morale ravno veljati v njihovi vojski, se obnašajo prav kolonialistično in tako še s svojim ravnanjem prilivajo olja na ogenj, dokler ni med uporniki določen dan za upor.
Toda, po slučaju poveljujoči oficirji to izvejo in preusmerijo britanske sile, ki so namenjene v vojno na Kitajskem, v Indijo.

Preden pride dolčeni dan upora so Britanci že pred vrati in Indijci se razbežijo, razen pogumnega Mangala, ki se sam upre tisočim vojakom, katerih oficirji dobro vedo, da ga morajo zajeti živega in obsoditi na smrt na sodišču, da iz njega ne bi naredili junaka. Ta se res ustreli, a samomor mu ne uspe in nekaj dni kasneje ga obesijo (v filmu je obešanje izvršeno prav spektakularno). Upor se začne.

Nekaj zanimivih scen: indijska dojilja doji otroka Angležinje, ko pa se vrne domov za njenega lastnega otroka ne ostane nič. Dobro simbolizira izkoriščanje.
Hindujci hočejo zažgati vdovo, to pa jim preprečita glavna junaka filma. Kar kaže kako kulturne razlike delujejo v realnosti. Vsekakor je po zahodnih standardih zažiganje vdov nekaj zločinskega, toda onim, ki so stoletja to prakticirali je nekaj samoumevnega in prepoved tega je za njih poizkus spodkopavanja njihove vere.