Sem brskal po mojih starih zapiskih s FDV-ja in naletel na naslednje (je poziv Urbana drugega iz koncila v Clermontu leta 1095 h križarskim vojnam):

Polastili so se oblasti nad grobom našega Gospoda, tega enkratnega zaloga naše vere in storili, da naši romarji plačujejo za dovoljenje, da vstopijo v Jeruzalem, ki bi moral biti, če bi imeli vsaj trohico svoje prejšnje človeškosti do njih, odprt le kristjanom.

To je samo po sebi dovolj, da teži naš duh. Toda, ali lahko kdorkoli s kancem pobude, kdorkoli, ki mu je mar slava Kristusova, dopušča, da si celo naseljene zemlje ne delimo enakopravno z njimi? Tamkaj je naša stare religija sprva zacvetela, in tam so bili vsi naši apostoli razen dveh mučeniki.

Prav tako že več kot dvesto let na silo držijo pod sabo Afriko, drugi del sveta in to imenujem propad krščanske časti, kajti ta celina je prej vzgajala ljudi najvišjega daru.

Preostaja še Evropa, tretja celina. Kako majhen je tisti njen del, ki ga naseljujejo mi kristjani. Kajti nihče ne bi imenoval krščanska tista barbarska ljudstva, ki živijo na oddaljenih otokih sredi zaledenelega oceana, saj živijo na način živali. In celo ta košček našega sveta napadajo Turki in Saraceni.

In še to:

Nullum natalis soli caritas tricet, quia diversis respectibus Christiano totus est mundus exilium et totus mundus patria, ita exilium patria, et patria exilium.

Nikakršna ljubezen do domačega ognjišča vas ne sme zaustaviti; kajti za kristjana je v nekem smislu celoten svet izgnanstvo, kakor je v drugem smislu celoten svet njegova domovina; tako je izgnanstvo naša očetnjava, in očetnjava izgnanstvo.